Plečnikovi študenti v zbirkah Muzeja za arhitekturo in oblikovanje

Kapela v gradu Fužine
Kustosinji: Cvetka Požar in Maja Vardjan, MAO

Leta 1952 sta Edvard Ravnikar in absolvent arhitekture Jurij Jenšterle zasnovala pohištvo Articulum. Ravnikar je patentiral lesno zvezo, ki je omogočala – brez vsake strokovne pomoči – sestavljanje in razstavljanje različnih pohištvenih elementov.

Po drugi svetovni vojni so si arhitekti prizadevali za napredek stanovanjske gradnje in stanovanjske kulture, za reformo doma in za oblikovanje izdelkov, ki bi zadovoljevali praktične potrebe vsakdanjega življenja. Pri pohištvu so težili k uporabi novih materialov, kot je bil lepljen les, ki je bil alternativa masivnemu, parjenemu lesu, ter za uporabo novih oblik, ki so omogočale večjo uporabnost in modularnost pohištva. Pomembna pa je bila tudi uporaba novih tehnologij in serijske proizvodnje, ki je posledično omogočila cenovno dostopnost.

Leta 1952 sta Edvard Ravnikar in absolvent arhitekture Jurij Jenšterle* zasnovala pohištvo Articulum. Ravnikar je patentiral lesno zvezo, ki je omogočala – brez vsake strokovne pomoči – sestavljanje in razstavljanje različnih pohištvenih elementov. V reviji Arhitekt, kjer so objavili prototipe pohištva (tri stole ter klubsko in jedilno mizo), so to razložili takole: »Nova lesna zveza (ki je zaščitena), katere avtor je prof. ing. arch. Edvard Ravnikar, temelji na principu, da tanke lesene dele vzdolžno prevrtamo in jih s pomočjo jeklene strune, ki jo vtaknemo skozi odprtino, vežemo z drugimi lesnimi deli konstrukcije. Leseni deli so oblikovani na ta način, da se ob konceh širijo v obliki vut, s čimer dosežemo togo vezavo brez lepil, mozaikov ali kateregakoli drugega znanega načina vezave.«* Uporabil je princip prednapetih jeklenih žic, vloženih v leseno nosilno konstrukcijo. Isti inovativni princip, iz sodobne gradnje mostov znan kot »prednapenjanje«, je značilen tudi za njegov (zato vitek) kamniti obelisk na grobišču internirancev na Rabu.* Ta konstrukcijski princip, ki je omogočal preprosto sestavljanje in razstavljanje, ni bil načrtovan zgolj za pohištvo (stole, mize, postelje, omare), temveč tudi za vsa ostala področja uporabe lesenih konstrukcij (hiše, čolni, letala itd.).*

Z zasnovo pohištva Articulum je Ravnikar ponudil možnost zlahka sestavljivega pohištva, kar je bila za slovensko okolje takrat zelo napredna ideja. Do tedaj je namreč prevladovalo težko, stilno pohištvo, ki je bilo večini tudi cenovno nedostopno. Dobro oblikovano in industrijsko izdelano sestavljivo pohištvo pa je omogočalo prav to. Ideja, ki jo je po letu 1956* zelo dobro unovčilo švedsko podjetje Ikea.

Do decembra 1952 so bili izdelani poskusni pohištveni kosi, kar je omogočilo podjetje Oprema-export (Opex)* iz Ljubljane. Prealizaciji pohištva Articulum je Ravnikar angažiral Franceta Ivanška, takrat še študenta arhitekture, ki je svojo vlogo pri tem opisal takole: »Ravnikar me je decembra* leta 1952 poslal k Maxu Billu v Zürich, da bi zvedel za njegovo strokovno mnenje o stolu Articulum, ki smo ga razvili na Grabnu. /…/ Bill je konstrukcijo Ravnikarjevega montažnega stola zelo pozitivno ocenil in si zamislil, da bi ta stol lahko plasirali v Izraelu, če bi njegovo proizvodnjo osvojili v Sloveniji. Toda po mojem povratku v Ljubljano se je izkazalo, da naša industrija za takšne podvige še nikakor ni bila zrela.«*

Izdelani so bili prototipi treh različnih stolov in dveh tipov miz (klubske in jedilne). Bistveni element pohištva Articulum je ogrodje, ki je sestavljeno iz kostnih, členkastih form (od tod tudi ime). Pri stolih, ki imajo enako ogrodje, se spreminjata sedež in naslonjalo: ta dela sta iz polne, krivljene vezane plošče ali pa gre za perforirano naslonjalo, s čimer se ustvari privlačen vzorec. Pri tretji različici stola pa sta sedež in naslonjalo iz dveh kosov usnja, prepletenega po širini in dolžini, kar ustvari ojačan sedežni del. Stol s perforiranim naslonjalom se je zaradi preveč pokončno zasnovanih zadnjih nog prevračal. Pri novem prototipu so to popravili tako, da so zadnje noge oblikovali rahlo polkrožno. Tehnično je bilo to težko izvedljivo, saj gre za krivljene stružene noge, a so v podjetju imeli stroj, na katerem so to lahko izvedli.

Mizici in dva stola je za razstavo posodil studio Ambient (Majda Kregar), za kar se jim zahvaljujemo. Za izčrpne podatke o izdelavi stolov Articulum se zahvaljujemo arhitektu mag. Tomažu Krušcu, ki je s študenti Fakultete za arhitekturo leta 2016/17 stol Articulum tudi rekonstruiral.

Cvetka Požar

_____________
*Kot projektanta sta oba navedena v članku: Pohištvo »Articulum«, Arhitekt, 8, 1953, str. 26. Jurij Jenšterle je pri profesorju Edvardu Ravnikarju diplomiral 11. 12. 1952.
*Pohištvo »Articulum«, op. cit., str. 26.
*Grega Košak, Karizma Ravnikarjeve ustvarjalne, pedagoške in javne celovitosti, »Ali mora biti ta hiša ravno taka«, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana 2010, str. 101.
*Pohištvo »Articulum«, op. cit., str. 26.
*Ikea je leta 1956 poslala na trg sestavljivo mizico Lövet (»list«), ki je bila pakirana razstavljena. Idejo je sicer že leta 1859 prvi uresničil Michael Thonet pri stolu št. 14. Stol je sestavljen iz šestih elementov masivnega krivljenega lesa, desetih vijakov in dveh matic. Zaradi uporabe vijakov ga je bilo mogoče transportirati v delih in ga sestaviti na kraju samem. Šestintrideset razstavljenih stolov št. 14 je šlo v zaboj s prostornino zgolj enega kubičnega metra.
*Glej: Pohištvo »Articulum«, op. cit., str. 26.
*V Ivanškovem življenjepisu je navedeno, da se je med 10. in 23. decembrom 1952 samostojno odpravil na štirinajstdnevno potovanje v Švico, Zürich in Basel (obisk pri Maxu Billu s prototipom stola Articulum). Zahvaljujem se Martini Malešič, ki je posredovala ta podatek. Pot naj bi podprlo tudi podjetje Opex, glej: Hommage à Edvard Ravnikar 1907–1993, France Ivanšek (ur.), Izdala France in Marta Ivanšek, Ljubljana 1995, str. 20.
*Nataša Koselj, Potrebe navadnih ljudi, Emzin, 9, ¾, 1999, str. 39.

Lokacija

MAO
Pot na Fužine 2

Program

Plečnikovo leto

Voden ogled
18. 5. ob 11.00: Cvetka Požar

Informacije

infobio(at)mao.si
01/ 54842 74

Organizacija

MAO