V 19. stoletju je mesto postalo središče arhitekturnega dogajanja. Severno od Alp tega fenomena prej skoraj niso poznali; v srednjem veku srednjeevropska mesta razen cerkva, maloštevilnih mestnih gradov in nekaterih odličnejših meščanskih hiš niso imela ambiciozneje oblikovanih stavb, ki bi jim bilo mogoče reči arhitektura oziroma načrtno zgrajena umetnina. V obdobju baroka so najpomembnejše arhitekturne stvaritve, kot romarske cerkve, veliki samostanski kompleksi in plemiški dvorci, nastajale večinoma zunaj mest; v mestih so postavili le nekaj novih cerkva, zgrajenih na lokacijah srednjeveških predhodnic, baročne mestne grajske stavbe, plemiške palače in meščanske hiše pa so večinoma nastale zgolj s predelavami in širitvami starejših poslopij. Mesta se pred koncem 18. stoletja skoraj niso širila onkraj srednjeveških obzidij. V 19. stoletju pa se je to spremenilo: fizične meje mesta so vse bolj izginjale oziroma se brisale, hierarhija urbanih oblikovnih elementov je postala drugačna, meščanske stanovanjske stavbe so dobivale vse bolj monumentalno zunanjo podobo. Nanje je zelo vplivalo tudi dvigovanje higienskih standardov, v mestih je nastajalo čedalje več javnih stavb za potrebe uprave, sodstva, šolstva, vojaštva, zdravstva in kulture, mesta so postala središča industrializacije, navsezadnje pa je tudi zelenje v mestih dobivalo vse bolj pomembno vlogo pri oblikovanju odprtih javnih površin.
Na sliki: Gorica na mestnem načrtu iz leta 1884

Več o knjigi Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem>>