Devetnajsto stoletje, eno najpomembnejših obdobij v evropski zgodovini, bi najbolj preprosto označili za čas, v katerem so stare, pogosto še iz srednjega veka izvirajoče navade in strukture, postopoma prešle v nove; s tem je bila dana osnova za politično, kulturno in gospodarsko življenje v 20. in 21. stoletju. Seveda same zgodovine (pa tudi arhitekture in umetnosti) 19. stoletja ne moremo mehansko zamejiti z letnicama 1800 in 1899, saj se je prehod od starega k novem v evropskem okviru začel že s francosko revolucijo (1789), ki je z odpravo fevdalizma in vzpostavitvijo meščanske države daljnosežno vplivala na politični razvoj večine evropskih dežel, končal pa šele z zaključkom prve svetovne vojne (1918), ki je prinesla novo razmejitev Evrope in odnesla »zlato dobo varnosti «, kot je zaradi občutka trdnosti, ki ga je zaradi socialne varnosti imelo meščanstvo, zadnja desetletja habsburške monarhije poimenoval pisatelj Stefan Zweig (1881−1942).1 To skoraj 140 let trajajoče obdobje v zgodovinopisju najpogosteje označujemo s terminom dolgo 19. stoletje.
Na sliki: Detajl pročelja palače Mestne hranilnice v Celju, 1885–1887

Več o knjigi Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem>>