Spomeniško varstvo

Spomeniško varstvo

Devetnajsto stoletje s svojo živahno gradbeno dejavnostjo na vseh mogočih področjih, zlasti pa njegova druga polovica, je tudi čas razvoja umetnostnozgodovinske stroke in iz nje izhajajočega spomeniškega varstva. Prve administrativne določbe, ki so bile namenjene predvsem preprečevanju nenadzorovane trgovine z umetninami in drugimi ostanki preteklosti (npr. arhivskimi viri), segajo sicer že v čas cesarice Marije Terezije (1717−1780, vladala od 1740), pogostejše pa so postale v prvi polovici 19. stoletja, ko je romantično obračanje v preteklost precej povečalo zanimanje za ostanke preteklih obdobij. Pomena raziskovanja kulturne dediščine, predvsem pa njenega varovanja pred pridobitniškimi interesi posameznikov, se je v sredini stoletja začela zavedati tudi država. Nastala je potreba po vzpostavitvi državno vodene konservatorske službe, kakršno so v tem času že poznali v Franciji. Cesar Franc Jožef I. (1830−1916, vladal od 1848) je zato 31. decembra 1850 odobril ustanovitev Cesarsko-kraljeve centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov (K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale). Ta dogodek pomeni začetek sistematičnega varstva stavbnih spomenikov na območju Avstrijskega cesarstva, torej tudi slovenskega spomeniškega varstva.
Na sliki: Stari grad nad Celjem na gvašu D. Wincklerja iz leta 1857. Izrez. Upodobitev kaže razvaline, preden so jih v drugi polovici 19. stoletja začeli obnavljati

Več o knjigi Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem>>

Deli
Skip to content