Leta 2009 se je Davorin Savnik prijazno odzval vabilu na pogovor v zvezi s pripravami na pregledno razstavo oblikovanja v nekdanji Iskri. Zelo galantno nas je hotel v četrt ure odpraviti, češ da je razstava zastarel način, da bo dosegla premajhen krog ljudi. Prijazno nam je govoril, da smo konvencionalni. In ko te osemdesetletnik označi za konservativca, je čas za resen razmislek. Naj vendar pripravimo udarno okroglo mizo na televiziji, ki jo bo vodil Bobovnik ali morda Slak, in naj namesto razstave pokažemo diapozitive na televiziji. In povedal je še, da ob vseh njegovih nagradah (okoli 300) ni bilo toliko odziva javnosti kot ob novici, da je bil njegov telefon najbolj kopiran izdelek svojega časa na svetu.

Hkrati nam je pravil, da v domovini ni dela zanj, da ima svoje podjetje v Švici, in obudil nekaj svetlih trenutkov iz preteklosti. Na primer, kako mu je Grundigov generalni direktor za novo leto poslal v voščilnici le en stavek: »Sie haben unsere Firma gerettet«¹, in ob tem zamahnil z roko, »… kot češ, da sem jaz s tistimi svojimi risbicami, ki smo jih naredili na računalnik, ker ga oni še niso imeli, rešil firmo …«.

Prodoren osemdesetletnik je bil z vsakim svojim korakom še vedno usmerjen v prihodnost, pa čeprav bi lahko glede na svoje pretekle dosežke mirno počival na lovorikah. Že v zgodnjih sedemdesetih je zapustil redno delovno mesto v Iskri, kjer je uspešno zastavil in razširil področje oblikovalskega studia, a si je ohranil mesto svetovalca generalnega direktorja in svoj oblikovalski primat pri telefonih. Zavedal se je, da je bila nekdanja Iskra uspešna tudi zato, ker je delovala v časih trga proizvajalca², in se je morda prav zato znal prilagoditi tudi trgu kupca, ko je začel delati v tujini.

Prav on je bil tisti, ki je dosegel, da so zametki Iskrine oblikovalske službe leta 1962 postali oddelek za oblikovanje, povezan z razvojnim inštitutom. S tem so bili ustvarjeni pogoji za razvoj lastnega znanja³. Pod vodstvom Davorina Savnika so si prizadevali za izoblikovanje enotnega stila, s katerim bi bili prepoznavni na domačem in čim bolj konkurenčni na zahtevnem tujem trgu. Težnje oddelka za oblikovanje so bile takrat vključene celo v novi statut podjetja. »Statut združenega podjetja Iskra zahteva, da so vsi izdelki, ki nosijo znak Iskre, moderno oblikovani – v tako imenovanem ‘hišnem stilu Iskre’ /… in da / morata konstrukter v razvoju in oblikovalec iz oddelka za industrijsko oblikovanje tesno sodelovati …/.«⁴ Bistvo oblikovanja, ki se skriva v sodelovanju z razvojem, je prav kmalu obrodilo konkretne rezultate: mednarodne razstave in priznanja ter seveda dobre prodajne kazalce. Vrhunec je bila razstava Iskra kaže pot v Stuttgartskem oblikovalskem centru leta 1971, na kateri so našteli kar 25.000 obiskovalcev. Ni naključje, da je bila razstava izvedena prav v domovini Brauna, oblikovalsko takrat gotovo vodilnega evropskega podjetja, v številnih ozirih Iskrinega vzornika in tekmeca.

Še istega leta je bil celoten oblikovalski oddelek Iskre za mednarodno priznane dosežke nagrajen na 4. bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani.

Leta 1968 je bil Savnik kot edini Jugoslovan zastopan na razstavi Vormgevers⁵ in v istoimenskem katalogu nizozemskega muzeja Stedelijk, ki je s predstavitvijo štiriinštiridesetih oblikovalcev predstavil pomembno poslanstvo oblikovanja. Savnik je tako nastopil v družbi svetovno znanih imen, kot so med drugim Kaj Franck, Kenneth Grange, Stig Lindberg, Dieter Rams in Ettore Sotsas.

Poleg številnih strokovnih priznanj je Davorin Savnik leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Danes smo seveda zadovoljni, da smo, takrat še v Arhitekturnem muzeju Ljubljana, z razstavo in katalogom Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990 kljub njegovemu pregovarjanju mednarodni strokovni javnosti predstavili in zgodovinsko ovrednotili Iskrino in Savnikovo oblikovanje, njegov telefon ETA 80 pa darovali Muzeju za moderno umetnost v New Yorku, ki ga je nemudoma uvrstil v zbirko.

Ko smo ga o tem obvestili, je bil iskreno vesel, še najbolj pa je bil zadovoljen, da bo z novico lahko razveselil vnuka.

Špela Šubic, muzejska svetovalka

Davorin Savnik
Elektronski telefonski aparat ETA 80, ki ga je Savnik oblikoval leta 1979, naj bi bil uradni telefon olimpijade v Moskvi. V ta namen je za elektronsko zvonjenje posnel »Kalinko«, ki jo je sam zaigral na harmoniko. Pri oblikovanju je sodeloval Viktor Bančič.

Foto: Jože Suhadolnik

1 Prevod: »Rešili ste naše podjetje«.
2 Situacija, ko na trgu ni drugega proizvajalca.
3 B. Predan, C. Požar, Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990, Arhitekturni muzej Ljubljana, 2009, str. 46.
4 Prav tam, str. 49.
5 Vormgevers, Stedelijk Museum Amsterdam, 5. april–23. junij 1968.