Londonski in slovenski modernizem danes skozi objektiva Tadeja Zupančiča in Petra Žargija

Extended Gallery, pasaža Name, Ljubljana

Kustos: dr. Miloš Kosec

Otvoritev 23. junija 2022 ob 20.00 

Betonske stene stanovanjskih blokov, zdravstvenih domov, kulturnih centrov, vrtcev in šol so v drugi polovici dvajsetega stoletja iz razkopanih tal gradbišč poganjale s hitrostjo in ambicioznostjo, ki jo težko dojamemo. Danes se krivulje gospodarskega napredka v zidove najbolj dinamično pretvarjajo v industrijsko-obrtnih conah, nakupovalnih središčih in poslovnih četrtih mednarodnih finančnih centrov. Na zidovih stanovanjskih sosesk in javne infrastrukture pa se je v samo nekaj desetletjih nabrala patina, ki razmeroma mlade prostore že dela nostalgične, častitljive, prezrte, ogrožene in skoraj predpotopne. Sentiment vzajemnega zametovanja in čaščenja minulega projekta modernizma lahko razbiramo tako na starem kapitalističnem Zahodu kot tudi na nekdanjem socialističnem Vzhodu, postal je mainstream globalnega severa, najdemo pa ga tudi že na vedno bolj globalno vpetem jugu. Koordinatni sistem minevanja modernizma fascinacijo in fetišizacijo brezšivno združuje z rušilnimi bagri – obe skrajnosti se smiselno dopolnjujeta, ker sta enako prepričani o zastarelosti in neaktualnosti modernističnega projekta. Gre za sistem, v katerem se lahko enako dobro znajdeta tako londonski flâneur kot ljubljanski urbani pohajkovalec.

To pa še ne pomeni, da sta flâneur in pohajkovalec obsojena na izbiro med fetišizacijo in resignirano nostalgijo. Tadej Zupančič in Peter Žargi namreč natanko vesta, kaj hočeta. Sta angažirana bralca prostora v času. Njuna projekta nista samo fotografski potovanji skozi bližnji-daljni svet spregledane modernistične vsakdanjosti, kot tudi nista samo raziskovalno beleženje dediščine in ustvarjanje baze podatkov, ki je pogosto najbolj borna ravno za nedavno minula obdobja. Zupančič in Žargi sta fotografska raziskovalca, vendar pa sta si svojo metodologijo in medije upognila po lastni meri. Vsak sicer v okviru okolja, v katerem živita in ki ga odlično poznata, vendar pa sta njuna londonski in slovenski projekt osnovana na sorodnih izhodiščih kritičnega in leposlovno navdahnjenega pisanja o filmu, glasbi, umetnosti in družbenemu življenju. Raziskovanje arhivskih virov se skupaj s pisano besedo in fotografskim objektivom združuje v nov urbani organizem angažiranega opazovanja družbe in prostorov, ki jih je najprej ustvarila, nato pa nanje pozabila. Zupančič in Žargi se skozi angažma kritičnega posameznika kolektivno upirata uničenju družbenega. Družbeno namreč na terenu vztraja in išče nove zasevke prihodnosti med preostalimi fragmenti sveta modernizma.

Rut Blees Luxemburg je povzela, za kaj gre. In to drži: pri tem, da se tujci tako močno oprijemamo vizualnih manifestacij britanskega modernizma, gre »morda za obliko Heimweh, domotožja za skupno povojno utopijo, ki je bila tako močno zakoreninjena v modernistični projekt«. Oziroma: v britanskem arhitekturnem modernizmu se počutimo doma.

Tadej Zupančič: Oblika domotožja (spletni Outsider, 14. 2. 2020)

Kriminal v Ljubljani? Nihče ne bo verjel – raje nastavimo par prostitutk v izložbo za Miheličevo bencinsko črpalko na Tivolski, da bo bolj amsterdamsko. Kraj dogajanja v fikciji resda ne potrebuje poimenovanja ali očitne prepoznavnosti, vendar izogibanje dejanskosti deluje kot izogibanje odgovornosti do poznavanja lastnega okolja.

Peter Žargi: Kapital po domače (Ekran, dec/jan 2019-20)

Razstavo je oblikoval Dan Adlešič, grafično oblikovanje pa je delo Lavre Maze.