Vabimo na arhitekturni ogled stavbe Slovenske filharmonije z dr. Igorjem Sapačem, kustosom za starejšo arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Po obhodu zunanjščine si bomo ogledali tudi obe dvorani in stranske prostore z zanimivimi detajli.

Sporočamo, da so vsa mesta že zasedena.

Stavba Slovenske filharmonije je ena od ikon Kongresnega trga in mestnega središča Ljubljane. Za reprezentativnim historicističnim pročeljem se poleg dveh dvoran, labirinta stranskih prostorov in zanimivih drobnih detajlov skriva tudi pestra preteklost. V srednjem veku je bil na tej lokaciji obrambni jarek pred mestnim obzidjem Novega trga. V 17. stoletju so dali kranjski deželni stanovi zgraditi pokrito jahalnico, ki so jo leta 1765 po načrtih baročnega arhitekta Lovrenca Pragerja prezidali in povečali v prvo ljubljansko gledališko poslopje. V stavbi, ki je lahko sprejela do 600 gledalcev, so leta 1789 uprizorili prvo gledališko predstavo v slovenskem jeziku: Županovo Micko Antona Tomaža Linharta. Okoli leta 1845 so gledališče prezidali v klasicističnih oblikah. Leta 1887 je gledališka stavba z vsem inventarjem vred popolnoma pogorela v silovitem požaru. Kmalu po njem so podrli še preostale obodne zidove. Stavbišče je na javni dražbi leta 1888 odkupilo Filharmonično društvo in leta 1889 so tu začeli graditi stavbo današnje Slovenske filharmonije. Novo  monumentalno stavbo, sprva poimenovano Tonhalle, so v glavnem zgradili do leta 1891, povsem dokončali pa po ljubljanskem potresu do leta 1898 po načrtih, ki jih je leta 1888 izdelal arhitekt Adolf Wagner; ta je med letoma 1873 in 1883 služboval v Ljubljani kot predstojnik gradbenega urada. Wagnerjeve načrte je med gradnjo deloma spremenil ljubljanski stavbenik Vilijem Treo. Nova stavba je v temeljnih razmerjih stavbnih mas na zunanjščini povzela oblike nekdanjega Stanovskega gledališča. V 20. stoletju so stavbo nekajkrat prenovili in jo dopolnili. Leta 1937 so po načrtih arhitekta Jožeta Platnerja prenovili glavno dvorano in ji dodali balkon. Hkrati so na obrečni strani po zamisli arhitekta Jožeta Plečnika stavbi dodali prizidek z valovito fasado, ki spominja na nagubano zaveso. Okoli leta 2001 so stavbo prenovili po načrtih arhitektov iz Biroja 71 in pri tem zasteklili stebrišče ob sprehajalni obrečni poti.

Igor Sapač je leta 2003 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, leta 2006 pa še na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Tam je leta 2009 tudi doktoriral iz konservatorstva. Leta 2005 se je zaposlil kot kustos za starejšo arhitekturo v Arhitekturnem muzeju Ljubljana (zdaj Muzej za arhitekturo in oblikovanje). Od leta 2007 predava tudi na Katedri za arhitekturo in prostor Univerze v Mariboru. Napisal je vrsto člankov in knjig o starejših arhitekturnih spomenikih na Slovenskem, med njimi tudi topografsko serijo osmih knjig o grajskih stavbah na Notranjskem in v Zahodni Sloveniji.

Ogled je omejen na 30 oseb v skupini. Obvezne prijave na izobrazevanje@mao.si