Vodi: Gojko Zupan

Zbirno mesto: vhod gradu Fužine

Pot spominov in tovarištva, oz. Pot ob žici, je 32,5 km dolga pot okrog Ljubljane. Speljana je po trasi bodeče žice, ki je med 2. svetovno vojno (1942- 1945) omejevala mesto, pravzaprav je bila tovrstna odločitev okupacijskih oblasti edinstvena v tedaj okupirani Evropi.

Mesto je bilo obdano z bodečo žico, bunkerji, mitralješkimi gnezdi in minskimi polji. Čeravno so te podobe po koncu vojne izginile, pa mesto Ljubljana vseskozi obuja spomin nanje s tradicionalno športno, rekreativno in družbeno prireditev Pohod ob žici.

Pot spominov in tovarištva poteka skozi mestne četrti, ki obkrožajo središče Ljubljane in je speljana tudi v bližini fužinskega gradu. Že v petdesetih letih je pot načrtoval in urejal arhitekt Vlasto Kopač. V muzeju hranimo njegove izvirne skice spominskih stebrov.

Leta 1985 pa je na natečaju ob 40. obletnici osvoboditve zmagala idejna zasnova Janeza Koželja in njegovih sodelavcev, ki so zasnovali kovinske talne oznake, poševne kovinske jambore z rdečo zvezdo ob mestnih vpadnicah in druge označbe, po katerih traso poznamo danes.

Mag. Gojko Zupan, dipl. um. zgodovinar in geograf , rojen 1957,  je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, magisterij pa je zaključil na Akademiji za likovno umetnost, na Oddelku za oblikovanje s temo »Oprema urbanega prostora«. Izpopolnjeval se je pri Jeunesse Patrimoine v Versaillesu, sodeloval je na več kongresih Preserving Recent Past (Chicago, Philadelphia), Bildersturm v Berlinu, skupščini ICOMOS v Firencah  in drugje. Je avtor več knjig, med njimi Urbano pohištvo 1800-2000 ter Javna razsvetljava v Ljubljani (2002). Slikarju Zoranu Mušiču je posvetil več katalogov in razstav. Je soavtor številnih splošnih priročnikov: Kočevske cerkve nekoč in danes (1993), turistični vodnik Slovenija (1995, 1996, 2002, 2003, 2006, 2009), Pokopališča in nagrobniki Kočevskih Nemcev (2001), Izgubljene Kočevske vasi I-III in Vodnika po arhitekturi 20. stoletja, od moderne do sodobne (2001). Veliko se je ukvarjal z javnimi spomeniki in javnim prostorom. Je pisec več sto člankov s področja umetnostne zgodovine, konservatorstva, sodobne arhitekture in oblikovanja. Med leti 2008 in 2021 je sodeloval v skupini strokovnjakov za UNESCO nominacijo Plečnikove dediščine. Člani skupine so bili  nagrajeni s Plečnikovo medaljo. Leta 2022 je prejel Steletovo nagrado, najvišje konservatorsko priznanje. Do upokojitve je bil sekretar na Direktoratu za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo.

Prijave: izobrazevanje@mao.si

Vabljeni!