Lani je bila v MOMA v New Yorku velika pregledna razstava Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980, na kateri je bila predstavljena skupna jugoslovanska arhitektura iz časa socializma kot fenomen, ki presega lokalne meje.

 

Utemeljena na antifašističnem boju po drugi svetovni vojni je Jugoslavija, ta večjezična in večetnična federacija, s pomočjo arhitektov, oblikovalcev in inženirjev proizvedla model arhitekture, ki ima kljub raznolikosti slogov v gradnji skupne imenovalce: cenovno dostopno stanovanjsko gradnjo, nove civilne in družabne ustanove, javne prostore, turistično infrastrukturo itd., predvsem pa prepoznavne avtorske poetike arhitekture poznega modernizma.

 

Kaj pa ti prostori (in države) danes? Ali je sploh, in če, kje in kako, še živ potencial arhitekture za družbeni angažma in transformacijo? Ali se drugi od drugega še lahko česa naučimo? Na ta vprašanja bodo odgovorili povabljeni arhitektke in arhitekti ter teoretiki in teoretičarke iz držav, ki so nastale na območju bivše skupne države.

 

Dan arhitektov je osrednji dogodek arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev, na katerem se srečajo člani ZAPS ter širša zainteresirana javnost.