Gradnja kopališč je v tridesetih letih 20. stoletja v Dravski banovini Kraljevine Jugoslavije postajala vse bolj množična. Kopališče Obla Gorica pri Radovljici arhitekta Ivana Vurnika je primer dobre umestitve kopališča v alpsko krajino in zgled, kako vanj vključiti naravne (iz)vire, skratka primer funkcionalnosti. Arhitekt je “podčrtal” lepoto radovljiškega konca s horizontalnim kopališkim objektom s stebrovjem, ki s treh strani obdaja bazen. S poševnim skakalnim stolpom je oblikoval nekakšen klicaj v okolju, poglede kopalcev je usmeril proti blejskemu kotu, Julijskim Alpam in zahodnemu soncu. Objekt je imel širši pomen za zdravstvo ter športno in turistično dopolnitev ponudbe bližnjega Bleda. Načrt prikazuje bazen, ki ga s treh strani obkrožajo restavracija s kuhinjo, kabine in slačilnice.