V šestdesetih letih 20. stoletja so v Iskri začeli razvijati lastne telefonske aparate, ki so jih dotlej izdelovali po tujih licencah. Oblikovalec Davorin Savnik je z oblikovanjem tesno sledil tehničnim nadgradnjam Iskrinih inženirjev, ki so takrat v telefonijo uvedli integrirano vezje. Prehod z avtomatskega na elektronski sistem je omogočal bistveno zmanjšanje in prilagoditev ohišja. Že mehanski zvonci so se umaknili bistveno manjšemu elektronskemu. Aparat je dobil povsem novo, dotlej za telefonske aparate nenavadno, aerodinamično obliko, pri tem pa ni izgubil stabilnosti. Ohišja so bila živih barv, slušalka s kablom in številčnica pa so bili praviloma črni, z izjemo nekaterih popolnoma belih oz. popolnoma črnih aparatov. Leta 1979 je bil razstavljen na BIO 8. Ker je bil izbran za uradni telefonski aparat moskovskih olimpijskih iger, je bilo na njem natisnjeno ime Iskra Olympic. Kot soavtor je v katalogu naveden tudi Savnikov sodelavec Viktor Bančič, modelni mizar, ki je bistveno doprinesel k nekaterim praktičnim rešitvam aparata. Že v prvih letih po nastanku je aparat prejel številne mednarodne oblikovalske nagrade in bil večkrat kopiran, prejel je tudi nagrado Plagiarius za najbolj kopiran izdelek na svetu.