Ekologija je v preteklem desetletju bistveno vplivala na razvoj arhitekture; na tem področju je ekologija največkrat razumljena kot »energetska učinkovitost stavb«. Za domnevno večjo ekološkost arhitekture so s toplotnimi črpalkami, tehnologijo nič-energijskih hiš, prezračevanjem z rekuperacijo in podobnim poskrbele druge inženirske stroke; te naše domove preobražajo v visokotehnološke stroje, ki naj bi pripomogli k ekonomičnemu ravnanju z energijo. »Energetska učinkovitost« tako ne nastopa kot izhodišče arhitekturne zasnove, pač pa kot popolnoma ločena, neodvisna komponenta stavbe. Vernakularna arhitektura prejšnjih stoletij takšne razmejitve ni poznala – ekologija je v preteklih obdobjih generirala arhitekturo in je bila od nje neločljiva.
