Na Poletno muzejsko noč v MAO se bomo s kustosinjo razstave sprehodili med več kot 200 deli, ki prikazuejo pregled plakata kot množičnega medija vidnih sporočil in poudarjene naloge grafičnega oblikovanja v 20. stoletju na Slovenskem. Vabljeni med tržne, turistične, partizanske, politične, aktivistične, športne in kulturne plakate z nezanemarljivim vplivom na družbene spremembe!

Ustvarjanju modernega plakata so se v našem prostoru na začetku 20. stoletja prvič pridružili izobraženi slikarji ali arhitekti, kot so Janez Jager, Rihard Jakopič, Gvidon Birolla, Ivan Vavpotič, Maksim Gaspari in Saša Šantel. Med obema vojnama se je prvič izraziteje manifestirala tipološka raznolikost plakatov – razširili so se predvsem tržni plakati, turistični plakati, povečala se je tudi njihova vloga na področju kulture z avtorji Jankom Omahnom, Domicijanom Serajnikom, Petrom Kocjan��ičem, Janezom Trpinom, Gojmirjem Antonom Kosom.

Razvoj slovenskega plakata je leta 1941 prekinila druga svetovna vojna. Slovenski plakat v vojnem obdobju tvorijo plakati narodnoosvobodilnega boja in plakati kolaboracijskih domobranskih formacij.   

Radikalnejše spremembe oblikovanju so se zgodile v petdesetih letih 20. stoletja z nastopom prve povojne generacije arhitektov (Uroš Vagaja, Grega Košak, Majda Dobravec, Jože Brumen  …). To je bila prva generacija grafičnih oblikovalcev, ki je v slovenskem prostoru uveljavila modernizem v grafičnem oblikovanju.
Na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta so na oblikovalsko prizorišče stopale nove generacije oblikovalcev, vidnejši predstavniki so Peter Skalar, Janez Suhadolc, Judita Skalar, Oskar Kogoj, Tomaž Kržišnik in Matjaž Vipotnik. Sledili so jim oblikovalci Jani Bavčer, Nino Kovačević, Miljenko Licul, Ranko Novak in drugi.

Sodobna plakatna govorica se je nemoteno razvijala v obdobju socializma, ko smo lahko sledili sodobnim grafičnooblikovalskim smernicam ali pa smo jih celo vzpostavljali, kar še posebej velja za plakate Matjaža Vipotnika in skupino Novi kolektivizem v osemdesetih letih.

V drugi polovici 20. stoletja se je plakat na eni strani vzpostavil kot pomemben afirmativni medij nove oblasti. Na drugi strani pa so se od petdesetih let naprej dokaj nemoteno razvijale in množično razširile vse ostale plakatne zvrsti: tržni, turistični, športni, ekološki, predvsem pa kulturni (filmski, razstavni, glasbeni, gledališki) plakati. Ko pa so se ekonomske in politične razmere na začetku osemdesetih let zaostrile, je to vsebinsko radikalneje odmevalo tudi na kulturnih plakatih, kjer so bila močna politična sporočila skrita za prikrito simboliko, kar so najradikalneje izvedli oblikovalci Novega kolektivizma na plakatu za dan mladosti leta 1987.

Lokacija

MAO

Vstopnina

brezplačno

Informacije

01/ 5484 282/80
izobrazevanje(at)mao.si

Organizacija

MAO