Na tokratnem vodenem ogledu se bomo sprehodili po soseski BS-3, po kateri nas bo vodila doc. Anja Planišček.

BS-3 je ena od številnih ljubljanskih stanovanjskih sosesk, ki so nastale v desetletjih po 2. svetovni vojni, v času hitre urbanizacije, velikega pomanjkanja stanovanj in novega socialističnega družbenega reda. Soseske so bile v tem obdobju najbolj značilna oblika kolektivne stanovanjske gradnje in so s svojim “anonimnim”, a vendarle pomembnim tkivom, dopolnile urbani organizem Ljubljane.

Bežigrajska soseska 3 je ena večjih ljubljanskih stanovanjskih sosesk. Gradili so jo vse od konca šestdesetih do druge polovice sedemdesetih let 20. stoletja. Soseska se razteza na 20 hektarih velikem območju ob Vojkovi cesti. Prepoznavna je po dveh gručah zašiljenih stolpnic, ki se ob Vojkovi ostro zarisujejo v ozadje Kamniško-Savinjskih Alp.
Urbanistično zasnovo soseske je izdelal Mitja Jernejec, v tesnem sodelovanju z njim pa je arhitekt Ilija Arnautović načrtoval stanovanjske bloke in stolpnice. Urbanizem in arhitektura sta v zasnovi soseske neločljivo povezana, kar se odraža v ureditvi zunanjih prostorov, pestrih tipih stanovanjskih stavb in zasnovi prometne mreže. Sosesko tvorita dve gruči stolpnic ob Vojkovi cesti in v ozadju nizi štirinadstropnih blokov, ki jih ločujejo parkovno urejeni vmesni pasovi.

Andrej Mercina v knjigi Arhitekt Ilija Arnautović – slovenska arhitektura v času socializma, pravi, da je soseska BS-3 “unikum v Sloveniji”, čeprav prvotna zasnova ni bila realizirana v celoti. V soseski namreč niso realizirali načrtovanih družbenih programov in podzemnih parkirnih mest. Šolo in vrtec so sicer zgradili kasneje na zahodnem robu naselja, pomanjkanje parkirišč pa je sčasoma postalo resen problem naselja.
Vsi bloki in stolpnice v soseski BS-3 so zgrajeni z različnimi sistemi montažne gradnje, saj je bil Ilija Arnautović eden izmed slovenskih arhitektov, ki se je največ ukvarjal z vprašanji hitre in cenovno ugodne gradnje. K temu ga je navedla ne le nuja po hitri izgradnji čim večjega števila stanovanj, temveč tudi dejstvo, da so v Sloveniji v prvih povojnih desetletjih prevladovale nizke stanovanjske stavbe – še konec 60. let je bilo kar 57% stanovanjskih stavb pritličnih in enonadstropnih.
Ilija Arnautović se je zavedal “pasti” standardizacije, ki je pogoj montažne gradnje – ponovljivosti elementov in stavb ter neprilagodljivosti posameznikovim željam. Zato je iskal rešitve, ki bi tudi v okviru montažnih sistemov ponudile raznolikost in možnost individualizacije. To se odraža v pestrosti stanovanjskih tipov in tlorisnih zasnov stanovanj v soseski BS-3: od različnih eno-in-dvoetažnih stanovanj v stolpnicah do stanovanj z vrtovi v blokih.

Anja Planišček je diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in opravila podiplomski študij na Architectural Association School of Architecture v Londonu. Zaposlena je na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani kot docentka. S skupino kolegov deluje v Zavodu Trajekt, katerega projekti so naravnani k socializaciji arhitekture – širjenju znanja o arhitekturi in dvigu prostorske kulture v Sloveniji.

foto: Peter Rauch, Arhiv Zavoda Trajekt.

Vstopnina

3 €

Obvezne so prijave na:

izobrazevanje(at)mao.si

Informacije

izobrazevanje(at)mao.si
01 5484 286 / 280

Organizacija

MAO