Letos spomladi se je končal triletni mednarodni projekt Gledališka arhitektura v srednji Evropi/Theatre Architecture in Central Europe – TACE, v katerem so sodelovali gledališki muzeji in inštituti s Češke, Slovaške, Madžarske, Poljske in Slovenije. Rezultat projekta je bila velika pregledna gostujoča razstava o gledališki arhitekturi od sredine 18. stoletja pa vse do konca 20. stoletja, ki je bila lanskega novembra postavljena tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Projekt je sofinancirala Evropska komisija iz programa Kultura 2000.

Poleg razstave sta v okviru projekta izšli tudi dve knjigi (v angleščini).

Beyond Everydayness/Onkraj vsakdnjosti, Theatre Architecture in Central Europe
V knjigi je prvič sistematično in pregledno predstavljena bogata stavbna in gledališka dediščina srednje Evrope. Zbrano dokumentarno gradivo (podatki o gradnji in spremembah, načrti, skice, fotografije) o gledaliških stavbah v posameznih državah (do konca prve svetovne vojne združenih v Habsburški monarhiji oz. Avstro-ogrski) priča o njihovem pomenu  za kulturni in politični razvoj posameznega naroda. Gledališke stavbe nikoli niso bile le arhitektura, ampak tudi ali predvsem stavbe, v katerih se je odvijalo kulturno, umetniško in ne nazadnje nacionalno življenje. Zato nam te zgradbe, tudi v 20. stoletju,  pripovedujejo zgodbe o tem, kako se je gledališče kot najbolj minljiva, a hkrati tudi edina živa in kolektivna umetnost, razvijalo in odslikavalo družbene razmere.

Occupying Spaces, Experimental Theatre in Central Europe 1950–2010
Novembra 2009 v Ljubljani potekal mednarodni simpozij na temo eksperimentalnega gledališča v petih srednjeevropskih državah. V zborniku, ki ga je izdal Slovenski gledališki muzej, so objavljeni razširjeni in dopolnjeni referati, predstavljeni na simpoziju, obogaten pa je tudi z bogatim slikovnim (dokumentarnim) gradivom. Knjiga  je prva take vrste, saj doslej eksperimentalno gledališče v tem delu Evrope še ni bilo tako celovito obravnavano.  Rojstvo eksperimentalnega gledališča in njegov nepričakovan razcvet je pomenil tudi (ali predvsem) demokratizacijo tedanjih  političnih sistemov, po drugi strani pa je pomenilo tudi osvajanje, »okupiranje« prostorov, ki dotlej niso služili gledališki umetnosti (kleti, opuščene  tovarne, skladišča, pekarne, pivovarne, skednji in meščanska stanovanja …) in so jih gledališki entuziasti z »okupacijo« socializirali. Prav v tem delu (nedemokratične) Evrope se je rodil eksperiment, ki  je s Tadeuszom Kantorjem in Jerzyjem Grotowskim ter tudi številnimi manj znanimi ustvarjalci s tega področja, usodno  spremenil svetovno gledališče. V družbi srednjeevropskih držav si je Slovenija z eksperimentalnim gledališčem pridobila pomembno in ugledno mesto, kar seveda ni bilo odvisno le od gledališčnikov, njihove fantazije in ne nazadnje poguma, ampak tudi od bolj sproščenih političnih okoliščin. Le dve leti po tem, ko so v Budimpešti ropotali sovjetski tanki in zatrli vstajo, smo v Ljubljani igrali Ionesca.

Slovenski gledališki muzej in Muzej za arhitekturo in oblikovanje vas vljudno vabita na predstavitev knjig, ki bo v  torek, 25. oktobra 2011 ob 18. uri v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Na predstavitvi bodo sodelovali Ivo Svetina, direktor Slovenskega gledališkega muzeja, dr. Igor Sapač in dr. Bogo Zupančič iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.

Otvoritev

Pričetek: ob 18.uri

Informacije

Slovenski gledališki muzej: ivo.svetina@guest.arnes.si