Arhitekt Milan Mihelič (20. julij 1925 – 13. februar 2021)

Milan Mihelič je bil eden od velikanov slovenske arhitekture šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja, ki so se v času študija na ljubljanski šoli za arhitekturo kalili pri prof. Edvardu Ravnikarju in kasneje razvili svoje specifične avtorske arhitekturne izraze. »Jaz sem šel svojo pot,« je poudaril v intervjuju, ki sem ga imela z njim leta 2008 za revijo Ambient. Srečala sva se v poslovni stavbi Konstrukta (1965–1966), v kateri je dolga leta vodil istoimenski arhitekturni biro. Konstrukta, pa tudi druge njegove stavbe, temelji na izjemni konstrukcijski zasnovi – ta je ključni element njegove arhitekture, ekspresivne in funkcionalne hkrati. Sam je dejal, da je konstrukcija kot okostje plastičnega telesa: »Ampak nisem bil ‘konstruktivist’, kamor me nekateri zelo poenostavljeno uvrščajo. Stavbo sem obravnaval kot enovito plastiko.«

Enovitost konstrukcijske zasnove in arhitekturnega izraza je rdeča nit številnih njegovih projektov, kot so strukturalistična hala C na Gospodarskem razstavišču (1965–1967, 2000), bencinski servis Petrol na Tivolski cesti (1967–1968), stanovanjski stolpnici na Kersnikovi ulici (1969–1971) ali poslovna stolpnica S2 na Bavarskem dvoru v Ljubljani (1963, 1969–1980). Njegovo pionirsko delo je tudi razvoj novih bivanjskih modelov, ki sta jih z arhitektom Ilijo Arnautovićem realizirala v projektu stanovanjskih stolpnic v Savskem naselju (1955, 1957–1962), s serijskim središčnim sanitarno-gospodinjskim vozlom in drugimi prefabriciranimi elementi; ali v arhitektovi lastni hiši za Bežigradom, ki fluidno povezuje zunanjost z interierjem (1955, 1957–1959, 1974–1975).

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje se k bogatemu arhitekturnemu opusu Milana Miheliča vračamo vedno znova, pri različnih raziskovalnih in razstavnih projektih. Leta 1980 je umetnostni zgodovinar in kritik Stane Bernik v takratnem Arhitekturnem muzeju Ljubljana pripravil obsežno retrospektivno razstavo z zgovornim naslovom Arhitekt Milan Mihelič. Mihelič je bil arhitekt z veliko začetnico, razstava in publikacija pa sta postali standard za kakovostne predstavitve arhitekturnih del. Danes so nekatera Miheličeva dela v muzeju predstavljena na stalni razstavi Predmet in zbirka; tu je poleg načrta stropa gobaste konstrukcije bencinske črpalke in fotografije makete kompleksa na Bavarskem dvoru predstavljena tudi risba hale A na Gospodarskem razstavišču arhitekta Branka Simčiča. Simčič je mlademu, nadarjenemu Miheliču, ki se je takoj po študiju vključil v skupino za načrtovanje gradnje razstavišča, zaupal oblikovanje vhodnega paviljona hale (1957–1958). Območje Gospodarskega razstavišča je postalo poligon za Miheličeve inovativne konstrukcijske in prostorske rešitve, saj je tu poleg hale C realiziral tudi objekt hale D (1960–1961, 2005) in prizidek hale B ter veleblagovnico Slovenijales (1974–1980). Miheličeva prizadevanja pa niso bila omejena le na snovanje arhitekturno, konstrukcijsko in tehnološko dovršenih objektov, temveč je stremel tudi k celostni artikulaciji območja, o čemer priča vrsta natečajnih prispevkov in zazidalnih načrtov. Tudi serija natečajev, kjer je Mihelič drugo za drugo nizal prve nagrade za arhitekturne in urbanistične rešitve območja Bavarskega dvora, ilustrira kompleksnost njegovega načrtovanja. Namesto obsežnega, razgibanega kompleksa, členjenega v tri stolpnice s poslovnimi, trgovskimi in kulturnimi programi, je bila zgrajena le stolpnica S2, in ta izjemna, ekspresivna stavba z ekscentričnim betonskim jedrom in konzolnim pisarniškim volumnom je bila kot eden ključnih projektov izbrana za odmevno razstavo Towards Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia 1948–1980, ki je bila leta 2018 organizirana v prestižnem muzeju MoMA v New Yorku.

Miheličeva arhitektura danes ni le izjemna arhitekturna dediščina, ampak je njegovo ustvarjanje tudi izjemen primer delovanja arhitekta v smislu vzpostavljanja in sledenja vrednotam arhitekturnega poklica. Njegov (zgrajeni in nezgrajeni) opus je dokaz pomembnosti institucije javnih natečajev, saj je večino naročil dobil z zmagami in uspehi prav na natečajih. Za razliko od številnih današnjih gradenj, ki jih narekuje predvsem logika kapitala, se je Milan Mihelič ukvarjal s celostnim arhitekturnim in urbanističnim načrtovanjem, pri čemer so bili njegovi projekti – naj so bili še tako avantgardni – premišljeno in razvojno umeščeni v prostorski kontekst. Današnje prostorske zagate Gospodarskega razstavišča in nove hotelske vertikale na območju t. i. severnih ljubljanskih vrat bodo še dolgo opominjale na zamujene priložnosti, ki so jih ponujali Miheličevi neizvedeni projekti. Njegova doslednost in vztrajnost se kažeta tudi skozi velik napor za ustrezno prenovo degradiranih objektov Gospodarskega razstavišča, kjer so njegova prizadevanja dosegla, da je bil s sodelavci aktivno vključen v prenovo svojih objektov, kar pomeni precedens pri prenovi slovenske arhitekture šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja.

Miheličeve ideje in projekti – naj gre za združevanje koncepta, konstrukcijske zasnove in detajla v homogeno arhitekturno artikulacijo ali za vizionarske urbanistične rešitve – skozi čas ostajajo aktualni in relevantni; so in bodo tudi v prihodnosti pomenili neskončen vir navdiha in raziskovanj za sodobne arhitekturne in teoretske prakse.

Globok poklon, Arhitekt Milan Mihelič.

Maja Vardjan