Raziskuj zbirko

Pohištvo Articulum

Po drugi svetovni vojni so si arhitekti prizadevali za napredek stanovanjske gradnje in stanovanjske kulture, za reformo doma in za oblikovanje izdelkov, ki bi zadovoljevali praktične potrebe vsakdanjega življenja. Pri pohištvu so težili k uporabi novih materialov, kot je bil lepljen les, ki je bil alternativa masivnemu, parjenemu lesu, ter za uporabo novih oblik, ki so omogočale večjo uporabnost in modularnost pohištva. Pomembna pa je bila tudi uporaba novih tehnologij in serijske proizvodnje, ki je posledično omogočila cenovno dostopnost.
Leta 1952 sta Edvard Ravnikar in absolvent arhitekture Jurij Jenšterle zasnovala pohištvo Articulum. Ravnikar je patentiral lesno zvezo, ki je omogočala – brez vsake strokovne pomoči – sestavljanje in razstavljanje različnih pohištvenih elementov. V reviji Arhitekt, kjer so objavili prototipe pohištva, so to razložili takole: »Nova lesna zveza (ki je zaščitena), katere avtor je prof. ing. arch. Edvard Ravnikar, temelji na principu, da tanke lesene dele vzdolžno prevrtamo in jih s pomočjo jeklene strune, ki jo vtaknemo skozi odprtino, vežemo z drugimi lesnimi deli konstrukcije. Leseni deli so oblikovani na ta način, da se ob konceh širijo v obliki vut, s čimer dosežemo togo vezavo brez lepil, mozaikov ali kateregakoli drugega znanega načina vezave.« Uporabil je princip prednapetih jeklenih žic, vloženih v leseno nosilno konstrukcijo. Ta konstrukcijski princip, ki je omogočal preprosto sestavljanje in razstavljanje, ni bil načrtovan zgolj za pohištvo (stole, mize, postelje, omare), temveč tudi za vsa ostala področja uporabe lesenih konstrukcij (hiše, čolni, letala itd.).
Z zasnovo pohištva Articulum je Ravnikar ponudil možnost zlahka sestavljivega pohištva, kar je bila za slovensko okolje takrat zelo napredna ideja. Do tedaj je namreč prevladovalo težko, stilno pohištvo, ki je bilo večini tudi cenovno nedostopno. Dobro oblikovano in industrijsko izdelano sestavljivo pohištvo pa je omogočalo prav to.
Do decembra 1952 so bili izdelani poskusni pohištveni kosi, kar je omogočilo podjetje Oprema-export (Opex) iz Ljubljane. Izdelani so bili prototipi treh različnih stolov in dveh tipov miz (klubske in jedilne). Bistveni element pohištva Articulum je ogrodje, ki je sestavljeno iz kostnih, členkastih form (od tod tudi ime). Pri stolih, ki imajo enako ogrodje, se spreminjata sedež in naslonjalo: ta dela sta iz polne, krivljene vezane plošče ali pa gre za perforirano naslonjalo, s čimer se ustvari privlačen vzorec. Pri tretji različici stola pa sta sedež in naslonjalo iz dveh kosov usnja, prepletenega po širini in dolžini, kar ustvari ojačan sedežni del. Stol s perforiranim naslonjalom se je zaradi preveč pokončno zasnovanih zadnjih nog prevračal. Pri novem prototipu so to popravili tako, da so zadnje noge oblikovali rahlo polkrožno. Tehnično je bilo to težko izvedljivo, saj gre za krivljene stružene noge, a so v podjetju imeli stroj, na katerem so to lahko izvedli.

 

Cvetka Požar


Po drugi svetovni vojni so si arhitekti prizadevali za napredek stanovanjske gradnje in stanovanjske kulture, za reformo doma in za oblikovanje izdelkov, ki bi zadovoljevali praktične potrebe vsakdanjega življenja. Pri pohištvu so težili k uporabi novih materialov, kot je bil lepljen les, ki je bil alternativa masivnemu, parjenemu lesu, ter za uporabo novih oblik, ki so omogočale večjo uporabnost in modularnost pohištva. Pomembna pa je bila tudi uporaba novih tehnologij in serijske proizvodnje, ki je posledično omogočila cenovno dostopnost.
Leta 1952 sta Edvard Ravnikar in absolvent arhitekture Jurij Jenšterle zasnovala pohištvo Articulum. Ravnikar je patentiral lesno zvezo, ki je omogočala – brez vsake strokovne pomoči – sestavljanje in razstavljanje različnih pohištvenih elementov. V reviji Arhitekt, kjer so objavili prototipe pohištva, so to razložili takole: »Nova lesna zveza (ki je zaščitena), katere avtor je prof. ing. arch. Edvard Ravnikar, temelji na principu, da tanke lesene dele vzdolžno prevrtamo in jih s pomočjo jeklene strune, ki jo vtaknemo skozi odprtino, vežemo z drugimi lesnimi deli konstrukcije. Leseni deli so oblikovani na ta način, da se ob konceh širijo v obliki vut, s čimer dosežemo togo vezavo brez lepil, mozaikov ali kateregakoli drugega znanega načina vezave.« Uporabil je princip prednapetih jeklenih žic, vloženih v leseno nosilno konstrukcijo. Ta konstrukcijski princip, ki je omogočal preprosto sestavljanje in razstavljanje, ni bil načrtovan zgolj za pohištvo (stole, mize, postelje, omare), temveč tudi za vsa ostala področja uporabe lesenih konstrukcij (hiše, čolni, letala itd.).
Z zasnovo pohištva Articulum je Ravnikar ponudil možnost zlahka sestavljivega pohištva, kar je bila za slovensko okolje takrat zelo napredna ideja. Do tedaj je namreč prevladovalo težko, stilno pohištvo, ki je bilo večini tudi cenovno nedostopno. Dobro oblikovano in industrijsko izdelano sestavljivo pohištvo pa je omogočalo prav to.
Do decembra 1952 so bili izdelani poskusni pohištveni kosi, kar je omogočilo podjetje Oprema-export (Opex) iz Ljubljane. Izdelani so bili prototipi treh različnih stolov in dveh tipov miz (klubske in jedilne). Bistveni element pohištva Articulum je ogrodje, ki je sestavljeno iz kostnih, členkastih form (od tod tudi ime). Pri stolih, ki imajo enako ogrodje, se spreminjata sedež in naslonjalo: ta dela sta iz polne, krivljene vezane plošče ali pa gre za perforirano naslonjalo, s čimer se ustvari privlačen vzorec. Pri tretji različici stola pa sta sedež in naslonjalo iz dveh kosov usnja, prepletenega po širini in dolžini, kar ustvari ojačan sedežni del. Stol s perforiranim naslonjalom se je zaradi preveč pokončno zasnovanih zadnjih nog prevračal. Pri novem prototipu so to popravili tako, da so zadnje noge oblikovali rahlo polkrožno. Tehnično je bilo to težko izvedljivo, saj gre za krivljene stružene noge, a so v podjetju imeli stroj, na katerem so to lahko izvedli.

 

Cvetka Požar

Skip to content