Vabljeni na vodstvo po Križevniški cerkvi! 

Prijave: izobrazevanje@mao.si

Na mestu zgodnjegotske cerkve iz 13. stoletja, dela samostanskega kompleksa nemškega viteškega reda, je bila leta 1714/15 zgrajena nova baročna cerkev Marije Pomočnice. Že okrog leta 1700 so načrte zaupali Domenicu Martinelliju z Dunaja: zasnoval je centralno stavbo v tlorisu grškega križa (redovnega simbola), vendar je kasneje beneški arhitekt Domenico Rossi pripravil nove načrte. Prevzel je centralni tloris grškega križa, a ga je s podaljšanjem vhodnega in oltarnega kraka raztegnil v latinskega; visoko dvorano je prekril s križnim listnatim obokom, valovito streho zaključil s podaljšano lanterno namesto zvonika, pročelje pa je oblikoval dokaj zadržano, s strogo pilastrsko členitvijo s trikotnim čelom nad osrednjim poljem. Ob koncu del leta 1715 so tri oltarje in slike (avtorji M. Altomonte, J. M. Rottmayr, A. Schoonjans) darovali neposredno z dunajskega dvora. Po drugi svetovni vojni, v letih 1952–1956, je samostan ob baročni cerkvi arhitekt Jože Plečnik preoblikoval v šolo za umetno obrt in gledališče na prostem. Na obstoječa pročelja zgradb v atriju je dodal arkade, pri čemer je posamezne elemente prevzel iz porušenega baročnega Knežjega dvorca; s tem se je simbolno poklonil spominu objekta, ki ga je sam nadomestil s palačo knjižnice. Z arkadami je Plečnik ponovil koncept preurejanja ljubljanskih notranjih dvorišč v 17. stoletju. Oblikoval je še t. i. Peklensko dvorišče in manjše dvorišče kot intimen arheološki vrt, zunaj obzidja pa je dal vgraditi tri poznobaročne portale iz podrtih ljubljanskih hiš.

Arhitekturo v živo bosta vodila umetnostni zgodovinar prof. dr. Matej Klemenčič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in umetnostna zgodovinarka dr. Martina Malešič, kustosinja za arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Osrednje področje Klemenčičevega raziskovanja je beneško baročno kiparstvo, ukvarja pa se tudi z drugimi temami poznega srednjega in zgodnjega novega veka, z migracijami umetnikov in naročniškimi povezavami med jadranskim prostorom in Srednjo Evropo. Znanstvene prispevke objavlja v slovenskih, italijanskih, nemških in avstrijskih zbornikih in periodičnih publikacijah, leta 2005 je souredil monografijo o slikarju Almanachu, objavil pa je tudi monografije o beneškem baročnem kiparstvu v Ljubljani (1998, 2013) ter Francescu Robbi (2013) in njegovem vodnjaku (2010). Prof. dr. Matej Klemenčič je zasnoval razstavni projekt  Barok v Sloveniji v sodelovanju treh največjih državnih muzejev (Narodna galerija, Narodni muzej Slovenije in Muzej za arhitekturo in oblikovanje) in osrednjih izobraževalnih in raziskovalnih institucij (Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta pri ZRC SAZU).

Martina Malešič je sokustosinja razstave »Naše lepo stoletje« – Uršulinska cerkev in modernizem v MAO.