Vrhunec soočenja podobnega načina vizualnega predstavljanja dveh nasprotujočih si ideologij je plakat, ki ga je Novi kolektivizem leta 1987 zasnoval za dan mladosti. Kot vsako leto je Zveza socialistične mladine Jugoslavije (ZSMJ) oziroma njena republiška organizacija ZSMS, ki je bila to leto zadolžena za pripravo koncepta proslave, oblikovanja štafetne palice in plakata, razpisala javni natečaj, na katerega je osnutek za plakat poslal tudi Novi kolektivizem. Republiška izbirna komisija je plakat izbrala. Zvezna komisija, sestavljena iz likovnih strokovnjakov in politikov, je med več predlogi potrdila prav tega. A je po objavi osnutka v beograjskem dnevniku Politika in razkritju inženirja Grujića, da gre za plagiat nacistične slike Richarda Kleina iz leta 1936, izbruhnila t. i. plakatna afera. Proti avtorjem osnutka je bila podana prijava javnemu tožilcu. Zaslišani so bili tudi člani komisije, med katerimi so se nekateri “izgovarjali, da so izbrali ta osnutek, ker jim je bil všeč, vendar pa jim avtorji niso povedali, da gre za preoblikovan nacistični plakat”.
Na plakatu so nacistične simbole, ki jih v roki drži atletsko postaven, v daljavo zazrt mišičast mladenič, zamenjali z državnimi in slovenskimi nacionalnimi simboli. Žarečo baklo v levi roki so zamenjali s štafeto v obliki Plečnikove zasnove slovenskega parlamenta, na kopje zastave v desni roki so namesto germanskega orla postavili jugoslovanski grb in nanj goloba miru, nacistično zastavo so zamenjali z jugoslovansko, v ozadju so upodobili Triglav in spodaj napis Dan mladosti, oblikovan kot citat iz Slovenskega poročevalca, izdanega na dan osvoboditve Ljubljane. Postmoderna kolažirana podoba plakata je še najbolj spominjala na heroično estetiko povojnega socialističnega realizma, kar je verjetno prepričalo člane komisije. Atletsko postaven mladenič je namreč poosebljal ideale socializma: mladost, elan in energijo. Novi kolektivizem je z retrogradno metodo soočil in povezal enake propagandne metode različnih ideologij, ki naj bi upodobljeni skupaj osvobajali vseh spon totalitarizmov, kot so trdili avtorji plakata. Šlo je za učinkovit potujitveni učinek. V intervjuju za Teleks so tudi izjavili: “Zato so politični plakati Novega kolektivizma retrogardistični poziv k opredeljevanju zavesti v boju s hipnotično močjo ideoloških simbolov ter uniformiranostjo jezika in planetaren poziv k osvobajanju od vsake represivnosti.” V osemdesetih letih, v času razkrivanja in rušenja nekaterih socialističnih mitov, je bil ta plakat pravi odgovor na politično in gospodarsko krizo ter rigidnost jugoslovanskega socialističnega sistema.
Politični plakat, ki je nastajal v Sloveniji v obdobju socializma, ni bil nikoli disidentski v smislu nastopanja posameznika ali organizirane skupine proti sistemu. Reafirmacija in resemantizacija nekaterih partijskih simbolov je potekala znotraj partijskega nadzora. Plakati, ki so bili objavljeni, so šli skozi sito političnih komisij, ki so sporne in režimu neustrezne osnutke zavrnile. Odobrile so plakate, ki so jim kot afirmativno sredstvo estetsko in vsebinsko ustrezali – kot plakat za dan mladosti, vse dokler ni bil razkrit nacistični vzor. V celotnem socialističnem obdobju je bil politični plakat sredstvo podpore in poveličevanja enostrankarske oblasti. Plakat Novega kolektivizma je bil “delan v podporo vladajoči oblasti, ali vsaj tako naj bi bilo, z agitativno in afirmativno vsebino, in to je oblasti tudi godilo /…/. Istočasno pa je vseboval še tisto, pred čemer si je trdi del politične scene zatiskal oči. Zgodil se je paradoks, ko je bil afirmativni plakat kritika te iste afirmacije.”