Ljubljanski Nebotičnik je simbol predvojne meščanske elite in predstavlja urbano drznost, saj se v času snovanja nebotičnika ni smelo graditi više od približno osemnajst metrov. Zgrajen je po vzoru ameriških nebotičnikov, fasada je klasicistična, konstrukcija pa železobetonska, gradnja uvaja številne tehnološke novosti. Od prve zamisli arhitekta Šubica za nebotičnik – ta datira v leto 1922 – pa do odprtja restavracije na vrhu Nebotičnika konec februarja 1933 je minilo več kot deset let. Medtem so se spremenili ekonomski in družbeni pogoji, povojni optimizem se je v začetku tridesetih prelevil v čas velike krize, ki je pri nas najhuje prizadela prav gradbeništvo. Investitor Nebotičnika in stavb, ki se držijo Nebotičnika, je bil Pokojninski zavod, ki je v njem oddajal lokale, pisarne in stanovanja. Idejo za kavarno na vrhu so investitorji lansirali v toku gradnje in tako iz osemnadstropnega objekta zgradili trinajstnadstropni objekt, ki ima na vrhu bar in glorieto s špico, ki se dviguje proti nebu. Glorieto je zasnoval arhitekt Milan Sever v Plečnikovem seminarju. MAO hrani maketo nebotičnika iz mavca s kavarniškim delom in glorieto, ki sta dodana kasneje, kar priča o spreminjanju projekta.