Pred nami je puharotipija, ena od šestih znanih puharotipij na svetu. Gre za najdragocenejši muzejski predmet v zbirki Oddelka za fotografijo MAO. Podobo je izdelal slovenski izumitelj, Janez Puhar (Kranj 1814-1864), pionir fotografije na steklo. Po izvirnem postopku, zasnovanem na zaporednem učinkovanja žvepla, po katerem se postopek razlikuje od vseh drugih fotografskih receptur tistega časa, ter mastiksa, broma, joda, živega srebra in alkohola.
Glede na to, da sodi v pionirsko obdobje svetovnega razvoja medija, gre tudi za premični tehnični spomenik prvega reda v evropskem in svetovnem merilu.
Podoba živi v sivih in črnih tonih, medtem ko belin zaradi narave samega postopka, ki je psevdoenostopenjski, ni. Gre za eno prvih fotografij krajine s figuro v slovenskem prostoru in je hkrati eden prvih fotografskih posnetkov naše cerkvene arhitekture in arhitekture nasploh. Glede na detajle v krajini sklepamo, da je posnetek nastal zgodaj spomladi.
V stilno-oblikovnem smislu je postavitev romantična, saj se mala štafažna figura – znano je, da je to Puharjev prijatelj Andrej Vavken – izgublja v krajini, ki se širi na vse strani.