Zbirka industrijskega oblikovanja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je nastajala od njegove ustanovitve leta 1972, sočasno z razstavami Bienala industrijskega oblikovanja (BIO). Ob ustanovitvi sta bila muzeju predana arhiv in že zastavljena zbirka del, na BIO razstavljenih od leta 1964, ko je potekal prvi bienale. Zgodnja usmeritev te bienalne prezentacije uspešnega sodelovanja med ustvarjalci in industrijo je bila naravnana predvsem v predstavljanje dobro oblikovanih serijskih izdelkov. Temu je v veliki meri sledila tudi zbiralna politika muzeja.
MAO v zbirki industrijskega oblikovanja hrani tudi steklene izdelke, med katerimi izstopa zbirka slovenskega modernističnega stekla. Modernistično steklo je v slovenskih muzejskih zbirkah dokaj redko. Ker je bilo največkrat izdelano za vsakdanjo rabo, se je uničilo in izgubilo, kot večina drobnih in na prvi pogled nepomembnih vsakdanjih stvari. MAO je zbirko stekla gradil pretežno na podlagi del, razstavljenih na BIO, kjer so od šestdesetih let naprej redno razstavljali tudi sodobno oblikovane izdelke obeh največjih slovenskih steklarn, Steklarne Hrastnik in Steklarne Borisa Kidriča iz Rogaške Slatine oz. Steklarske šole Rogaška Slatina; ravno slednja je bila eden večjih proizvajalcev modernističnih steklenih izdelkov pri nas.
Enega od vrhuncev je slovensko oblikovanje stekla doseglo prav v obdobju modernizma, za katerega so značilne geometrijske oblike, čiste linije, odsotnost okrasa in funkcionalnost. Takrat so slovenski oblikovalci s svojimi osnutki pravzaprav položili temelje za visoko kakovost izdelkov, za inovativnost in modnost oblik. S tem so se popolnoma enakovredno vključili v evropske in svetovne trende oblikovanja stekla v času med petdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja.
V zbirki stekla hranimo predvsem dela starejših slovenskih oblikovalcev, ki so po drugi svetovni vojni utirali pot modernističnim pristopom k oblikovanju stekla. Med njimi so stekleni izdelki Zorana Didka, ki je sodeloval predvsem s Steklarno Hrastnik, in Franca Papeža, ki je bil v tej steklarni zaposlen. Hranimo tudi steklene izdelke Ljubice Ratkajec Kočica, Ferda Paka in Tihomirja Tomića, ki so delovali v Steklarni Rogaška Slatina oz. v steklarski šoli. K modernističnemu pristopu v oblikovanju stekla so pomembno prispevali tudi napredni arhitekti, ki so se občasno ukvarjali z oblikovanjem stekla. Med njihovimi izdelki izstopajo dela Dušane Uršič in Žive Baraga Moškon. Del zbirke so tudi posamezni modernistični, postmodernistični, pa tudi novejši izdelki iz stekla. Med njimi so dela Nika Kralja, Mihe Kerina, Janeza Koželja, Jožeta Krisperja, Janje Lap, Borisa Podrecce, Oskarja Kogoja, Irene Hajnšek, Irene Franić, Marjane Bastašič Merela, Ljiljane Tepeš Šolman, Tanje Pak in Nine Malovrh.
V MAO ta hip pridobivamo večjo zbirko stekla v sklopu zapuščine Janje Lap (1929–2004). Zapuščina šteje več kot 90 predmetov, pri večini gre za avtorska steklena dela, nekaj je tudi lesenih modelov njenih izdelkov. Dopolnjuje jih bogat arhiv skic in načrtov za steklene predmete, tu so tudi arhitekturni načrti in peščica izdelkov za tovarno Iskra. Z izjemo nekaj zgodnjih del, ki so dokumentirana le fotografsko, gre za celosten opus oblikovalke, ki je v tem materialu ustvarjala od svojih študentskih let pa vse do upokojitve.
