Skupinska razstava z naslovom Nič ni večno predstavlja sveže prakse v polju medijskih umetnosti. Trije domači avtorji oziroma skupine, ki so se v preteklih letih dosledno in kontinuirano posvečali statusu medijske podobe in vizualnemu sprevračanju percepcije gledalca, na ogled postavljajo nove(jše) projekte, kjer posredovana podoba postopoma preide v obravnavo stvarne materije. Neposredno izkustvo tako dopolni oziroma nadomesti podobo.

V pričujočih delih se Aljaž Celarc, Dan Adlešič & Klemen Ilovar in Name: posvečajo predvsem ideji minljivosti, nestanovitnosti in efemernosti, kar je svojstven odziv na stanje stvari v sodobnem svetu. Edina stalnica življenja je nenehna spremenljivost. Nič ni večno, vse je v gibanju. To se na eni strani nanaša na ustvarjalne prakse predstavljenih umetnikov, ki vselej iščejo nove rešitve in se ne ustavljajo pri uveljavljenih vzorcih, na drugi strani pa se navezuje na neskončne naravne in družbene procese nastajanja, spreminjanja in izginjanja. Njihove prostorske intervencije se tako posvečajo dojemanju in organizaciji naravnega ali umetnega bivanjskega okolja. Poleg tega avtorji, ki so izvorno delovali na področjih, kot so fotografija, oblikovanje in ulična umetnost, izpostavljajo nekatere situacije in pojave, ki odločilno zaznamujejo sodobni čas. To so vprašanja ekologije in odnosa do naravnega okolja, ki se zaradi neizmernega vpliva človeka v obdobju antropocena vseskozi in nepovratno spreminja. To so vprašanja dosledne pripadnosti posameznika določeni ideologiji v svetu, ki s svojo heterogenostjo in prepletenostjo preprečuje zares radikalne oblike ustvarjanja in izjavljanja. To so vprašanja o samoumevnosti statusa umetniškega dela v svetu, nasičenem z najrazličnejšimi podobami in vsebinami.

Aljaž Celarc se v projektu In Vivo posveča ledeniškim in postledeniškim pokrajinam ter njihovi dinamiki, ki zaznamuje življenje na planetu. Če je v delu In Vitro shranil kos ledu iz alpskega ledenika in ga s pomočjo 3D-tehnologije repliciral v prvotno obliko, je v naslednji stopnji z naslovom In Vivo skupina prostovoljcev prenesla improviziran zamrzovalni sistem na pobočje, ki ga je izoblikoval ledenik, in kos ledu v umetnih pogojih ponovno ustvarila. Ta je bil nato položen v eno izmed špranj, ki so nastale kot posledica ledeniškega delovanja. S tem Celarc odpira vprašanja o bliskovitih spremembah v naravnem okolju in o zmožnosti človeške vrste, da z umetnimi sredstvi vzdržuje krhko ravnovesje, ter o smiselnosti tovrstnega početja. Sizifovo delo skupine futurističnega videza v alpskem pogorju je moč razumeti kot vizualizacijo prihodnosti ledeniških pokrajin in hkrati kot metaforo majhnosti človeka v odnosu do velike in trdožive narave.

Umetnik Name: z delom Nič ni večno izpostavlja minljivost in krhkost podobe, ki jo ustvari iz odpadnega materiala, in situ v razstavnem prostoru. Podoba v obliki zapisanega slogana z avtorjevega osebnega stališča v prvi vrsti opozori na nestanovitnost in kontradiktornost umetnostnega sistema in njegovih protagonistov (z njim samim vred). Name: je predvsem ulični umetnik, kar je v preteklih letih postalo občasno zanimiva praksa tudi v svetu (visoke) umetnosti. A ulični umetnik, ki v osnovi izvaja ilegalne posege v javne ali zasebne površine, ne more nastopati in graditi lastne blagovne znamke s svojim imenom. Zato pričujoča nestabilna prostorska instalacija, ki jo lahko uniči že piš vetra, gledalca vabi k intervenciji, saj bo prej ali slej – nedvomno pa ob koncu razstave – ostala zabeležena le v obliki dokumenta.

V novem dialoškem delu se Dan Adlešič & Klemen Ilovar poglobljeno ukvarjata z idejo o statusu objekta v hierarhiji sodobne stvarnosti. S pomočjo vizualnih asociacij, ki odražajo proces njunega dela, se posvečata raziskavi tanke meje med artefaktom in njegovim podstavkom, ki služi poudarjanju posvečene funkcije artefakta. Avtorja vzpostavljata dialog med umetniškim in neumetniškim, med običajnim objektom in objektom presežne simbolne vrednosti, med objektom in podobo objekta, ter pleteta nepričakovane in asociativne vizualne povezave. V preteklem stoletju je lahko vsak predmet pridobil status umetnine, če ga je le (s strani sistema priznan) umetnik razglasil za takšnega. Delo tako priča o ambivalentnosti diskurzov in spremenljivosti umetniških del, ki so v nasprotju z uporabnimi oblikovalskimi izdelki pogosto razumljena kot neuporabna materija.

Kustos razstave: Miha Colner
Avtorji: Aljaž Celarc, Klemen Ilovar in Dan Adlešič, Name:

Razstava je del programa Projektni prostor, ki se odvija na podstrehi gradu Fužine, kjer se predstavljajo koprodukcijski projekti s področja arhitekture, oblikovanja in fotografije, izbrani na letnem razpisu.

Lokacija

MAO
Pot na Fužine 2

Program

Voden ogled
18.5. ob 11.30: Miha Colner

Informacije

infobio(at)mao.si
01/ 54842 80/74

Pridržujemo si pravico do spremembe programa.

Organizacija

MAO