Kapela MAO

Portretistika Janeza Korošina

Kot izrazit figuralik je Janez Korošin svoja najodmevnejša dela, razumljivo, ustvaril v portretu in žanru. Portreti so nastali predvsem v sedemdesetih letih, v desetletjih zatem opazimo njihov številčni upad, nekaj pa jih najdemo spet po letu 2000. Podobe so večinoma nekoliko trše kopirane, kar je bilo v sedemdesetih letih med šoltovci pogosto, manjši del, zlasti z začetka sedemdesetih let, je tudi izrazito zrnat.

Podobe so pretežno nastale v Ljubljani in okolici ter na Gorenjskem. Fotografiral je tako znane kot neznane mu osebe, nekaj javnih osebnosti, pa tudi več svojih najbližjih sorodnikov. Sicer so ga zlasti zanimala naključna srečanja z ljudmi. Upodobljenci samostojno stojijo v kadru ali so posneti v svojem bivalnem ali delovnem ambientu, včasih na ulici ali na javni prireditvi, posamič, v paru ali v skupini, v mestu ali na deželi. Za tem ni enotnega pristopa. Posnetki so nastajali instinktivno, po različnih vzorih in pod vplivi, ki jih danes ni mogoče povsem natančno opredeliti. Najizrazitejši vzorniki so mu bili Stojan Kerbler, Milenko Pegan in Joco Žnidaršič.

Tudi v odnosu do upodobljencev Korošin ni enoten. Včasih je podoba nastala v tesnem stiku s portretiranci. Tako dobi gledalec vpogled v njihovo psiho (kolikor ga fotografija lahko posreduje). Odrasle je fotograf večinoma upodabljal zresnjene, brez izrazite mimike – nekaj je sicer, nasprotno, tudi izrazitih karikatur – otroke pa je pogosto ujel v nalezljivem nasmešku. Prizori, kjer bi kazal posameznika v stiski ali v izrazito dramatični ali dinamični situaciji, so razmeroma redki in nekateri že mejijo na žanr.

Po drugi strani so fotografa pogosto zanimale osebe v določenem okolju, in tedaj psihološko poglobljen uvid v upodobljence ni bil več v prvem planu. Poudarjen je prostor, ki jih obdaja, morda še njihove geste. Reportažnih in ambientalnih portretov je skoraj štirikrat več kot posnetkov namensko postavljenih portretirancev. Tako so Korošinovi portreti predvsem rezultat svojevrstnega fotolova na vizualno sugestivne prizore. Zato je pri fotografiranju pogosto uporabljal teleobjektiv, ki mu je omogočil fizično in hkrati psihično distanco do upodobljenca. Nekateri portreti tako že sodijo na področje t. i. ulične fotografije. Čeprav pri njem ne najdemo neostrih posnetkov, ki v takih primerih včasih nastanejo zaradi premikanja upodobljenca, tu in tam množica in dogajanje v okolju prevladata nad posameznikom.

Korošina so zanimale tudi interakcije med ljudmi, včasih komične, včasih le nenavadne, večinoma pa dinamične, in tako je s pridom uporabljal pristop, ki ga je v vizualno sfero prinesla fotografija dvajsetega stoletja, tj. možnost upodobitve hipnega stanja.

Ker je glavnina Korošinovih portretov, kot smo zapisali, nastala v sedemdesetih in osemdesetih letih, ne moremo mimo njihove spontane socialnokritične pričevalnosti. To je bil namreč tudi v Sloveniji čas začetka konca socialističnega sistema kot nevzdržne družbeno-gospodarske paradigme. Fotoportreti so podobe, kjer modernistični ikonoklazem nima moči. Natančno odslikani liki delujejo na gledalca še dolgo po tem, ko so bili posneti, in vzbujajo iluzijo vživljanja v upodobljence. Zaradi tega prvinskega vpliva tudi v Korošinovem opusu portreti zavzemajo osrednje mesto.

Primož Lampič, Ljubljana, februar 2024

Janez Korošin (Ljubljana 1935), kemijski tehnik, se je s fotografijo začel ukvarjati leta 1952 na Ravnah na Koroškem. Pozneje se je vključil v Fotoklub Ljubljana, ki je kmalu nato postal Fotogrupa Ljubljana – ŠOLT, in v sedemdesetih letih je postal eden njenih najdejavnejših članov. Na natečajnih skupinskih razstavah ljubiteljske fotografije je nastopal od leta 1969 do ok. 2010, samostojno pa razstavlja od leta 1973. Njegove najljubše teme so portret, žanr in krajina. V temelje njegovega ustvarjanja je vgrajen realistični pristop, tu in tam pa naletimo tudi na podobe, ki presegajo izhodiščno narativnost posnetka in prestopajo v polje modernistične likovnosti.

Seznam razstavljenih del:

1. Tisk II, Ljubljana, 1970
2. Trenutek, Ljubljana, Rožnik, 1971
3. Vročina, Ljubljana, 1973
4. Statisti 1, Struga pri Ohridu, 1974 (ok. 2010)
5. Šmarnice, Ljubljana, 1974
6. Teta Franca, Ljubljana, 1974
7. Duet, Ribčev Laz, 1978
8. Marko Korošin, Ljubljana, 1978
9. Portret z ulice / V pričakovanju / Gospa Piry
10. Romanje (1), Ljubljana – Rakovnik, 1977
11. Mimohod, Ljubljana, 1980
12. Utrujena žena št. 2, Ljubljana, 1981
13. Korak za korakom / Marjan Smerke, Kropa, ok. 1990
14. Babičin pogled / Pavla Presterel, Ljubljana, 1995
15. Rôki / Irena Črnigoj (95 let), Ljubljana, julij 2002
16. Miro Zdovc, Ljubljana, 2008
17. Predmestje, Ljubljana, 1970, fotomontaža-dvojna eskpozicija

Kolofon

Kustos: Primož Lampič

Izbor fotografij: Primož Lampič, Primož Pislak

Oblikovanje razstave in grafično oblikovanje: Primož Pislak, Ljubljana

Vodja projekta: Nikola Pongrac

Jezikovni pregled: Jeff Bickert, Katja Paladin

Odnosi z javnostjo: Smilja Štravs

Tehnična realizacija: Matjaž Rozina, Tadej Golob

Razstavo smo pripravili ob izdaji knjige Janez Korošin: Ljudje in krajine. Črnobele fotografije 1960–2020, ki je izšla v sozaložništvu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje in Galerije Photon.