Kustos: dr. Miloš Kosec

Edvard Ravnikar (1907–1993) je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države, preoblikoval razumevanje vloge arhitekta 20. stoletja, arhitekturo pa odprl ustvarjalnemu dvomu in nikoli dokončanemu eksperimentu. Ravnikarjeve zgradbe in javni prostori so bistveno zaznamovali proces osamosvojitve, politične tranzicije in sodobnih družbenih vrenj; danes pa odpirajo tudi vprašanja dostopnega javnega prostora ter energetske, programske in protipotresne sanacije dediščine modernizma.

Na podlagi podrobne raziskave Ravnikarjeve zapuščine, ki so jo MAO predali njegovi dediči in Fakulteta za arhitekturo, razstava predstavlja kompleksnost razvoja, iskanja, dilem, sprememb in usode nekaterih ključnih Ravnikarjevih del. Na njej podrobneje predstavljamo štiri sklope njegovega ustvarjanja, ki pomenijo točke preobrata. Ravnikarjeve spominske ureditve iz petdesetih let so ustvarile popolnoma nov, s krajino intimno povezan spominski jezik, ki je likovnost modernizma združeval z izkušnjami iz Plečnikove šole. Javne stavbe v Kranju so Ravnikarjeva avtorska sinteza modernizma z lokalno arhitekturno in urbanistično dediščino; med njimi še posebej izpostavimo stavbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj, ki je poleg Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani morda najpopolneje ohranjena slovenska celostna arhitekturna umetnina 20. stoletja. Na Trgu revolucije v Ljubljani je Ravnikar z reprezentativnim kompleksom stavb državnega pomena ustvaril formo, merilo in prostor slovenski državnosti. V neuresničenih urbanističnih načrtih za Skopje in Benetke pa je arhitekt na podlagi brezkompromisne analize problemov, ki jih je v svetu vse očitneje povzročal ortodoksni modernizem, oblikoval še danes relevantno razvojno alternativo.

SPOROČILO ZA JAVNOST 

ARHIVSKE FOTOGRAFIJE

FOTOGRAFIJE Z RAZSTAVE, foto: Klemen Ilovar

Informacije za medije

Smilja Štravs, Muzej za arhitekturo in oblikovanje

prmao@mao.si, 051 269 974