31. julija smo obeležili prvo obletnico vpisa izbranih Plečnikovih del v Ljubljani na UNESCO seznam svetovne kulturne in naravne dediščine!
Po odločitvi UNESCO Odbora za svetovno dediščino, 28. julija 2021, so bila tri dni pozneje, 31. julija 2021, izbrana Plečnikova dela v Ljubljani tudi uradno vpisana na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Nominacijo je pod vodstvom Ministrstva za kulturo (vodja Špela Spanžel) in v koordinaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) pripravila delovna skupina strokovnjakov, ki so jo sestavljali predstavniki Ministrstva za kulturo, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Mestne občine Ljubljane in zunanji sodelavci. Pri pripravi nominacijskega dosjeja so pomembno sodelovali tudi lastniki in upravljavci vpisanih Plečnikovih del ter drugi ključni deležniki. Koordinator delovne skupine za vpis Tomaž Štoka iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje je povedal, da je Plečnikova Ljubljana fenomen urbane krajine 20. stoletja, vpis na UNESCO seznam pa priznanje za kvalitete Plečnikovega javnega prostora ter tudi zaveza k sistematični skrbi njenih atributov.
UNESCO Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine pozna razmeroma malo vpisov arhitekture 20. stoletja; nanj so bila denimo po večkratnih poskusih in več desetletjih prizadevanj držav vpisana dela dveh ikoničnih predstavnikov modernizma, ki sta zaznamovala zgodovino arhitekture – to sta arhitekta Le Corbusier ter Frank Lloyd Wright. Sloveniji je to uspelo v razmeroma kratkem času desetih let, kar priča o veliki profesionalnosti in odličnem sodelovanju delovne skupine.
Urbani prostor po meri človeka
Odbor za svetovno dediščino je na svojem 44. zasedanju sledil mnenju Mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja ICOMOS ter soglasno sprejel odločitev, ki Plečnikovo Ljubljano uvršča med dediščino vsega človeštva. Plečnikovo Ljubljano je prepoznal kot izjemen primer oblikovanja urbanega prostora po meri človeka, v skladu z globoko humano vizijo arhitekta, ki je med obema svetovnima vojnama preoblikoval nekdanje provincialno mesto cesarstva v simbolno narodno prestolnico. Odbor je pritrdil predlagani argumentaciji izbora javnih prostorov (mestnih trgov, parkov, ulic, promenad, nabrežij in mostov reke Ljubljanice) in javnih ustanov (nacionalna knjižnica, tržnice, pokopališki kompleks in dve cerkvi), ki so občuteno integrirani v obstoječe urbane, kulturne in naravne kontekste, sledijo potrebam prebivalcev in ustvarjajo novo identiteto mesta. Z vpisom je bila potrjena sistematična skrb za Plečnikovo dediščino s strani pristojnih institucij, lastnikov in skupnosti, priporočila odbora glede presoje vplivov sodobnih posegov v spomeniško območje pa bodo vodilo za varovanje in upravljanje svetovne dediščine v prihodnje.
Plečnik vabi k dialogu in identifikaciji z mestom
Kot je v oceni nominacije zapisal ICOMOS (Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja), je Plečnikov pristop preoblikovanja mesta utemeljen v reformističnih arhitekturnih gibanjih zgodnjega 20. stoletja; gre za pristop, ki je trenutno manj zastopan na seznamu svetovne dediščine. Za razliko od sočasnega modernizma je nastal iz povsem drugačnih arhitekturnih izhodišč. Izpostavljen je kakovosten javni prostor, ki ga je arhitekt z večjimi in manjšimi popravki nadgradil in povezal v niz trgov, parkov, ulic, sprehajališč, mostov in javnih objektov (knjižnica, cerkvi, tržnice, poslovilni kompleks). Preureditev ne temelji na radikalni prenovi, temveč na dopolnjevanju z mislijo na človekovo individualno izkušnjo. Nove zasnove, ki vključujejo arhitekturne reminiscence in preoblikujejo obstoječo mrežo mesta, vabijo k dialogu in identifikaciji z mestom ter ustvarjajo nov tip urbanega prostora in arhitekture.
Špela Spanžel, MK, vodja delovne skupine za UNESCO, v izjavi po vpisu na zasedanju v imenu Slovenije: »Proces, ki je pripeljal do tega UNESCO priznanja, se je postopoma začel pred desetimi leti – sprva kot premislek o vrednotah Plečnikove dediščine, še veliko preden se je razvil v pripravo dosjeja nominacije. Skupinska prizadevanja so združila široka strokovna znanja, okrepila sodelovanje z lastniki in upravljalci ter jasne zaveze državnih in lokalnih oblasti, predvsem pa spodbudila skrbno oblikovanje osnovnega sporočila Plečnikove dediščine. Verjamemo, da Plečnikova Ljubljana vzorno ilustrira pristop k dediščini, ki spoštuje dosežke preteklosti in snuje prihodnost po meri ljudi, zaradi česar še kako odseva sodobne pojme, kot so kakovostna arhitektura in grajeno okolje, upravljanje, trajnost, lepota in občutek za prostor.«
Tomaž Štoka, MAO, koordinator delovne skupine za UNESCO: »Plečnikova Ljubljana je fenomen urbane krajine 20. stoletja, vpis na UNESCO seznam pa priznanje za kvalitete Plečnikovega javnega prostora ter tudi zaveza k sistematični skrbi njenih atributov. Plečnika je najverjetneje težko označiti kot modernega arhitekta, vendar po krizi modernizma od sedemdesetih let dalje ugotavljamo, kako aktualni in sodobni so bili njegovi pristopi. Njegov odnos do prostora ustvarja arhitekturno platformo, ki omogoča, da se s pretakanjem ljudi, prostorov in aktivnosti ustvarjajo novi pogoji družbene fluidnosti. Prebivalci in obiskovalci Ljubljane smo v mestu lahko soočeni z vedno novimi interakcijami in tako skupaj ustvarjamo nove potenciale urbanega življenja.«
Dr. Bogo Zupančič, direktor MAO: »MAO je kot koordinator nominacije Plečnikovih del za UNESCO seznam postal ena vodilnih institucij pri preučevanju arhitektovih del, njegova vloga v tej smeri pa se povečuje in krepi. V muzeju so zaposleni strokovnjaki, ki so v večletnem procesu od samega začetka sodelovali pri nominaciji, prav tako muzej hrani obsežne arhive Plečnikovih študentov s številnimi originalnimi skicami in načrti arhitektovih del, ki so pomemben vir spoznanj pri preučevanju. Kot skupni upravljavec bo MAO v prihodnosti skrbel za koordinacijo deležnikov in odgovornih institucij na državni ravni, zbiral podatke in analize, poročal, izvajal in povezoval preučevanje, prezentacijo in promocijo ter skrbel za koordinacijo izvajanja del po priporočilih in zahtevah odbora za svetovno dediščino.«
