S 1. novembrom 2020 je na mesto direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje stopil dr. Bogo Zupančič, ki je doslej v okviru muzeja deloval kot kot kustos na oddelku za arhitekturo ter ekspert v delovni skupini za vpis Plečnikove dediščine na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Muzejski svetnik v MAO dr. Bogo Zupančič (1960) je diplomiral leta 1987 na VTO Arhitektura FAGG Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani (zdaj Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani) pri prof. Janezu Koželju, z nalogo Rekonstrukcija in zgostitev stavbnega otoka CO 1-21 v Ljubljani. V študijskem letu 1989/90 se je s štipendijo francoske vlade kot l’étudiant libre izpopolnjeval v slikarstvu v ateljeju prof. Vladimirja Veličkovića na Ecole Nationale Superieure des Beaux-Arts (ENSBA) v Parizu. Konec leta 1997 je bil na študijskem izpopolnjevanju na Institute for Housing and Urban Development v Rotterdamu, v okviru programa Sustainable Housing Policy and Management. Na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani je leta 2000 doktoriral s temo (Stanovanjska) arhitektura v tržnih pogojih, in sicer pri prof. dr. Vladimirju Brezarju. Že kot študent arhitekture je sodeloval z več slovenskimi arhitekti in delal v Studiu Vipotnik, po končani diplomi je delal v biroju Gradbenega podjetja Grosuplje (GPG), po končani disertaciji pa kot samostojni kulturni ustvarjalec – novinar. Pisal je o urbanih vprašanjih za časopis Delo (2000–2005) ter objavljal strokovne in poljudne članke o slovenski arhitekturi v domačih in tujih revijah.
Do sedaj je objavil osem knjig: Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura (Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 2001), Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo (KUD Polis, 2004), Usode ljubljanskih stavb in ljudi 1–24, 25–48, 49–72, 73–93 (KUD Polis, 2005–2008), Ljubljanska inženirska zbornica 1919–44 (Inženirska zbornica Slovenije, 2013) ter Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju (MAO in KUD Polis, 2017).
Od leta 2005 je zaposlen kot kustos na oddelku za arhitekturo v Arhitekturnem muzeju Ljubljana (AML), ki se je leta 2010 preoblikoval v Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). V sodelovanju s sodelavci je pomagal pripraviti več skupinskih razstav, kot so denimo Odprti depoji (2011), Pod skupno streho (2013) in Soseske in ulice: Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila (2016). Med avtorskimi razstavami pa velja poudariti razstavi Plečnikovi študenti pri Le Corbusieru (2007, 2017, 2019) in Smer B – reforma oblikovanja (2012, 2015), saj sta bili obe predstavljeni tudi v tujini.
Dela kot ekspert delovni skupini za vpis Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Leta 2006 je za delo na področju arhitekturne publicistike prejel Plečnikovo medaljo; ponovno jo je prejel leta 2018 za projekt Soseske in ulice, skupaj z Luko Skansijem, Martino Malešič, Boštjanom Botasom Kendo in Primožem Fijavžem.
