»Zgradbe so moderne, kot da jih je projektiral Le Corbusier v svojih najboljših dneh. Prostori med njimi so iz starega Zagreba in vseh drugih mest, od Firenc do ‘Čudežnega kraljestva’ Walta Disneyja, po meri ljudi in načina življenja, kakršnega si oni želijo.«[1] S temi besedami je Peter Blake, ameriški arhitekt in eden od najbolj ostrih kritikov modernizma v arhitekturi, pisal o Splitu 3, o novem mestnem predelu dalmatinske prestolnice, ki so ga začeli graditi jeseni 1970, po načrtih skupine projektantov iz Ljubljane, katere člani so bili Marjan Bežan, Marjan Cerar, Marjan Mušič in Nives Starc. Zapis govori o naprednosti projekta in o odmevnosti v sočasnih arhitekturnih krogih, pa tudi o izhodiščih Splita 3, o pomenu ulice kot odprtega javnega prostora, o novem kot nadgradnji starega, o razmisleku o tem, kaj mesto je in kakšen je odnos med njim ter ljudmi, ki v njem živijo, o človeku kot glavnem merilu njegovega grajenja. Te teme je intenzivno razvijal kolektiv Urbanističnega inštituta, njihova prizadevanja, študije in projekti so nedeljivi, a hkrati ne bi bili mogoči brez aktivne vloge in doprinosa posameznika ali posameznice. Nives Starc je te in podobne teme naslavljala v različnih kontekstih.
[1] Peter Blake, Form Follows Fiasco: Why Modern Architecture Hasn’t Worked, Little Brown & Co, Boston 1977, str. 94.
Nives Starc je po končani Šubičevi gimnaziji študirala v seminarju prof. Eda Mihevca na Oddelku za arhitekturo v Ljubljani, kjer je marca 1963 diplomirala z nalogo za turistično naselje. Istega leta se je zaposlila na Urbanističnem inštitutu (UISRS). V prvem letu ustvarjalne poti je skupaj z Mitjo Jernejcem snovala družbene centre, ki so kmalu po izgradnji postali nova središča obstoječih naselij. Že v prvih nalogah, kot je Novi družbeni center v Kranjski gori, izstopa izredna občutljivost do konteksta in odzivanje nanj. Nova arhitektura torej ni samo zgradba, ampak tudi njeno umeščanje v prostor, saj z obstoječo kompozicijo stavb oblikuje gradacijo multifunkcijskih javnih prostorov in podprostorov, ki prehajajo eden v drugega.
V sklopu urbanističnega inštituta se je okrog Nives Starc in Marjana Bežana kmalu izoblikovala močna natečajna skupina, v kateri sta na začetku sodelovala še Janez Aljančič in Milan Štrukelj, po letu 1964 pa se ji je pridružil še Vladimir Braco Mušič. Nagrajene rešitve in odkupi na natečajih za ureditev južnega dela središča Ljubljane (1964) in za trgovinski center v Velenju (1965) pomenijo prve uspešne poskuse preskoka v merilu urejanja prostora in poudarka osi kot osnovnega gradnika snovanja prostora. Drznim in smelim prostorskim potezam, ki so jih razvijali v sozvočju s sočasnim mednarodnim vrenjem, od povojne kritike »mladih ciamov« do gibanja megastruktur, je bilo na prvem mestu vedno skupno merilo človeka.
Leta 1966 je zmagi na urbanističnem natečaju za BS 7 (Marjan Bežan, Vladimir Braco Mušič, Nives Starc) sledila realizacija morda najbolj kultne ljubljanske soseske. Ruski car je za tisti čas popolnoma nestereotipna stanovanjska soseska, saj je zasnovana kot dinamična kompozicija treh stanovanjskih potez (realizirani sta bili le dve), po sredini katerih tečejo pešpoti. Ob njih se vrstijo vhodi v stanovanja, poslovni prostori, prodajalne in otroška igrala. Varne poti pešcev so dvignjene nad nivo ceste in s prostorskimi poudarki, ki so umeščeni na ključne kompozicijske točke in presečišča, usmerjajo poglede na obstoječe prostorske dominante. Sosesko dodatno bogatijo široke zelene površine s parki in igrišči. Zasnova mestu na robu dodaja okvir in ga zarobi z zaključno zazidavo. S situacionistično pozornostjo obravnavan javni prostor kaže vrhunsko obvladovanje zahtevnih preskokov merila visokih blokov v nižje zazidave, linije javnih objektov in atrijske hiše. Kljub velikim dimenzijam je prostor prijeten, zahvaljujoč integrirani urbani opremi, enostavni dostopnosti za vse uporabnike in gubanju fasad objektov v ujemajočih se skladnih barvnih tonih.
To je prva v vrsti izrazito humanih urbanističnih zasnov, ki predstavljajo jedro projektantskega ustvarjanja Nives Starc in izpostavljajo koncept peš ulice kot osnovnega gradnika soseske. Prav na tem projektu je bila ta ideja prvič prostorsko definirana in je s tem tudi odprla novo poglavje v načrtovanju in grajenju stanovanjskih sosesk v širšem jugoslovanskem prostoru.
Največji odmev je projektantska skupina Mušič, Bežan, Starc dosegla na mednarodnem natečaju za Split 3 leta 1968. Na praznem območju so z dinamično metodo projektiranja zasnovali cel nov del mesta za 50000 prebivalcev. Zasnova z ulicami in trgi, ob katerih se nizajo uradi, univerza, šola, vrtci, igrišča in parki, oblikuje urbano megastrukturo. S poudarjenimi diagonalnimi ulicami so avtorji ustvarili neposredno navezavo na kontekstualna izhodišča, saj njihova orientacija izhaja iz Carda Dioklecijanove palače. Številne ulice in trge, ki se skupaj z lamelirano zasnovo stanovanjskih blokov spuščajo po terenu, dopolnjuje bogata zasaditev, ki oblikuje pester nabor mikroambientov. Pred začetkom projekta sta Nives Starc in Marjan Bežan potovala po Siciliji, kjer so ju navdušila mesta na severu otoka z živahnim uličnim utripom. Prav diapazon medprostorov z oblikovano urbano opremo in svetili, različnimi tlakovanji, igrali, klančinami in prehodi ter predvsem z bogato mediteransko zasaditvijo ustvarja tisto plast, ki fizični okvir velikih prostorskih potez obogati s človeku prijaznim merilom. Veliko merilo in kompleksnost zasnove ter tudi specifična metodologija projektiranja sta narekovali neobičajno organizacijo gradbišča, ki je zahtevala prisotnost projektantov na terenu (prvotno so bili to Marjan Bežan, Marjan Cerar, Marjan Mušič, Nives Starc, malo kasneje so se jim priključili tudi Miha Kos, Mladen Treppo in Marija Vovk). Nives Starc in Marjan Bežan sta z družino v obdobjih po tri mesece stanovala v Splitu. Šele sprotno ročno izrisovanje načrtov, ki jih je v večini izdelala prav Nives Starc, je omogočilo koordinacijo izvedbe epohalne zasnove in kontinuiran projektantski nadzor na gradbišču. Nepresežen dosežek Splita 3, ki je bil leta 1975 nagrajen z nagrado Borba, je že med gradnjo pritegnil pozornost mednarodne strokovne javnosti ter pomembnih arhitektov in arhitekturnih teoretikov, kot sta bila na primer Giancarlo De Carlo in Jane Jacobs, ki jo je projekt navdal “z optimizmom”.
Principe organizacije peš ulic in obodnih prometnih cest, ki jih je ista ekipa razvijala na primeru Soseske BS7 (Ruski car) in Splita 3, je leta 1970 uspešno aplicirala tudi na primeru v treh fazah zgrajene soseske Planina – Huje v Kranju. V eni največjih sosesk v Sloveniji, zgrajeni za 16000 stanovalcev, je bil izredno pomemben nizek faktor zazidanosti soseske. Z zamikanjem uličnih kompleksov in umeščanjem družbenih stavb so avtorji ustvarili obilico odprtih zelenih prostorov, ki so upoštevali obstoječ sistem vizur na okoliški venec gora. Nives Starc se je leta 1974 zaposlila kot samostojna kulturna ustvarjalka. Z Marjanom Bežanom se je uspešno udeleževala številnih domačih in mednarodnih natečajev, med katerimi velja izpostaviti rešitve za soseske Livade v Izoli, Žusterna III v Kopru, Plevna v Škofji Loki, odkup na natečaju za železniško postajo Ljubljana leta 1979 in drugo nagrado za ureditev zunanjega prostora v središču Berlina. V poznejših letih se je Nives Starc večinoma ukvarjala z načrti notranje opreme stanovanj.
Nives Starc nam kot enakovredna avtorica številnih sosesk zapušča izreden načrtovalski opus stanovanjske gradnje. Nekateri od omenjenih projektov so bili med drugim izpostavljeni na razstavah Soseske in ulice (Luka Skansi, Bogo Zupančič, Martina Malešič; MAO 2016) in Iščem stanovanje! (Ajda Bračič, Andraž Keršič, Miloš Kosec, Bogo Zupančič; MAO 2022). Projekt Split 3 je bil uvrščen tudi na pregledno razstavo Toward a Concrete Utopia – Architecture in Yugoslavia, 1948–1980 (Martino Stierli, Vladimir Kulić, MOMA 2019) v newyorškem muzeju sodobne umetnosti kot eden zadnjih in najuspešnejših velikih urbanistično načrtovalskih podvigov v Jugoslaviji. Poleg prepoznave v strokovnem okolju izrednemu opusu pritrjuje tudi časovna dimenzija projektov. Številna stanovanja in naselja, ki jih je arhitektka sonačrtovala, še danes dajejo zavetje in dom ogromnemu številu stanovalcev, večina zasnov še vedno deluje. Delo Nives Starc priča o obdobju, polnem optimizma, kjer je arhitektura igrala pomembno vlogo v izgradnji nove, vključujoče in pravičnejše družbe, hkrati pa tudi o specifičnem načinu dela, kjer je bila kolektivnost pred individualizmom, strategija pred parcialnimi rešitvami in celostni pristop pred zgolj monodisciplinarnimi posegi. Celostna izgradnja mesta (in ne le stanovanjskih prostorov) je bil rezultat prizadevanja širokega kolektiva različnih strokovnjakov, služb in skupnosti.
Andraž Keršič in Martina Malešič
