Pred dnevi je umrl eden od ključnih nosilcev formiranja slovenske industrijskooblikovalske stroke. Marijan Gnamuš je diplomiral pri profesorju Edu Ravnikarju, v času, ko je ta oblikovanje vključeval v študij arhitekture kot pomemben sestavni element grajenja človekovega bivalnega okolja.
Svoje poslanstvo, utrjevati takrat mlado panogo, je Gnamuš uresničeval na vse možne načine; kot podpornik, organizator, praktik, raziskovalec in pedagog.
Najprej se je angažiral kot eden od avtorjev programa Bienala industrijskega oblikovanja (BIO) in prvi tajnik sekretariata BIO. Po vodenju prvih treh bienalov (1964–1968) je še leta ostal član prireditvenega odbora.
Nato se je kot oblikovalec zaposlil v Iskri, ki je bila tedaj po oblikovalski plati najmočnejše podjetje v državi. Poleg praktičnega dela je prevzel tudi vodenje oddelka za oblikovanje. Njegove oblikovalske rešitve so bile kmalu prepoznane in nagrajene v mednarodni konkurenci. V zgodovino se je tako zapisal z embalažo projektorja Iskra 8 Super, s polnilnikom akumulatorjev Pobi in z digitalnim univerzalnim merilnim instrumentom Digimer. Kot vodja oddelka pa se je v prepričanju, da je zgolj s skupinskim delom moč razviti dobro oblikovan izdelek, trudil za povezovanje širokega kroga strokovnjakov z različnih področij.
Od praktičnega dela v industriji se je z bogatimi izkušnjami obrnil k novemu poslanstvu. Začel je predavati na novoustanovljenem oddelku za oblikovanje na ALUO. Študenti se ga spomnijo kot uglajenega, nekoliko zadržanega profesorja z vedno profesionalnim odnosom.
V osemdesetih letih je raziskoval različna pereča vprašanja zapostavljenih skupin; tako je na primer raziskal konfliktne situacije v prometnem vrvežu s fokusom na najranljivejših udeležencih v prometu: otrocih, starejših, gibalno oviranih in vseh drugih, katerih gibalne ali orientacijske sposobnosti ne dosegajo tistih, ki jih pripisujemo »povprečnim« ljudem. Raziskava Ocena ustreznosti oblikovalskih rešitev – razvoj metode za simulacijo vedenja pešcev v specifičnih prometnih situacijah je postala osnova za njegovo magistrsko nalogo, ki jo je zagovarjal na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Špela Šubic