Novica

Majda Dobravec Lajovic (Ljubljana, 7. 11. 1931–24. 12. 2020)

11. 01. 2021

Novica

Majda Dobravec Lajovic (Ljubljana, 7. 11. 1931–24. 12. 2020)

11. 01. 2021

 

»Svet arhitekturne vizije se je spremenil v temeljih, nikjer več ne srečujemo oblik iz klasičnega zaklada. Vse od drobnega potrošnega predmeta do urbanizma posluša neke druge oblikovane zakone, ki jih raziskovanje neprestano odkriva.« je leta 1961 v reviji Arhitekt zapisala arhitektka Majda Dobravec Lajovic. Neprestano in večplastno raziskovanje je bila temeljna vrednota njenega ustvarjanja, ki arhitekturo in oblikovanje obravnava kot prakso neločljivo povezano z družbenim, kulturnim in političnim kontekstom.

Majda Dobravec Lajovic je diplomirala leta 1958 na oddelku za arhitekturo FAGG Univerze v Ljubljani pri profesorju Edvardu Ravnikarju. Med letoma 1960 in 1962 je kot Ravnikarjeva asistentka soustvarjala program Smeri B, ki je bil ključen del takratne reforme študija na Fakulteti za arhitekturo in obenem v Sloveniji prvi izobraževalni program oblikovanja na univerzitetni ravni. Večplastnost arhitektovega dela, široka razgledanost v nasprotju z ozko specializacijo, ustvarjanje arhitekta v vseh merilih, pomembnost eksperimentalno raziskovalnih metod ter delovanje s potrebami in možnostmi časa so nazori in usmeritve, ki jih je izpostavila v enem od temeljnih besedil o Smeri B v reviji Arhitekt. Izkušnje Smeri B je prenesla tudi na vsa področja svojega ustvarjanja, od projektiranja arhitekture, interierja, grafičnega oblikovanja in publicistike.

Njeni zgodnji članki, ki so izhajali v revijah Arhitekt in Sinteza pričajo o angažiranosti mlade arhitektke, ki je vzneseno razčlenjevala številne takrat aktualne problematike arhitekture in oblikovanja. Vendar je za razliko od konvencionalne kritike Majda Dobravec Lajovic argumentirano izpostavljala tudi možne alternativne usmeritve, ki so pogosto temeljile na ideji intenzivnejšega povezovanja oblikovanja z industrijo in trgovino. Izpostavljala je pomen institucij za raziskovalno in razvojno dejavnost ter vzgojno izobraževalno delo (Vzgoja industrijskih oblikovalcev, Ob razstavi Sodobna oprema) ter poudarjala, da vloga predmetov presega njihovo funkcijo, saj so eden od izrazov časa, kulture in okolja (O oblikovanju radioaparatov).

Po diplomi se je kot projektantka zaposlila v Zavodu za zadružno gradnjo v Ljubljani, kasneje v biroju Tamar, med leti 1964 in 1988 pa je delovala v AB Arhitekturni biro. Tudi pri projektiranju je vedno znova razvijala ideje, ki niso temeljile na formalnih izrazih ali poenostavljenih sistemskih rešitvah. Od interierja posvetovalnice za stanovanjsko opremo Centralnega zavoda za napredek gospodinjsta (z Vladom Sedejem, 1960) in načrtovanja osnovnih šol, samostojno ali v sodelovanju z arhitektom Janezom Lajovicem, s katerim sta se podpisala tudi pod projekt Mestnega gledališča v Ljubljani (1974), do oblikovanja razstav v Tehniškem muzeju Slovenije, je njeno delo arhitektke temeljilo na razvoju in materializaciji programov, ki so izhajali iz doživljanja človeka kot posameznika in dela skupnosti. Arhitektura zanjo ni bila le funkcionalna zgradba in reševanje tehničnih problemov, ampak prostor v katerem se odvija življenje njenih uporabnikov.

Bolj kot abstrakten, formalen jezik modernistične arhitekture jo je zanimal odnos z lokalnim kontekstom, kar je najbolj očitno pri njenem največkrat objavljenem projektu Osnovne šole v Kranjski gori (1965-70). Na svoje bistveno vprašanje »kako v majhno vaško naselje s še enovito in drobno strukturo postaviti stavbo večjega merila, ne da bi bila s tem prizadeta znamenita podoba vasi pred panoramo gora« je odgovorila z razgibano, členjeno strukturo stavbnih volumnov, ki tudi z izbiro materialov in detajlov sledijo izročilu lokalne tradicije. Šola, ki je s prenovami danes popolnoma uničena, je predstavljala enega najboljših primerov t. i. kritičnega regionalizma pri nas.

Poleg arhitekture, postavitev razstav in notranje opreme je delovala tudi na področju grafičnega oblikovanja. Že na začetku petdesetih let se je udeležila natečaja za plakat izvoznega podjetja Dom (1953), kjer je prejela drugo nagrado. Kot študentka je oblikovala tudi izjemna plakata: plakat za razstavo Stanovanje za naše razmere (1956) in plakat Sejem prometnih sredstev (1957). Leta 1960 je oblikovala celostno grafično podobo tovarne Šumi. Gre za prvo celostno grafično podobo slovenskega podjetja. Oblikovala je tudi celostno grafično podobo podjetja Textilindus (1965) in AB projektivnega biroja (1968); posvečala pa se je tudi oblikovanju revij, knjig in knjižnih ovitkov. Majda Dobravec Lajovic je kot članica Sekretariata BIO (ustanovljenega jeseni 1963) sodelovala pri ogranizaciji 1. bienala industrijskega oblikovanja leta (1964), za katerega je oblikovala plakat, obešanko in dopisni papir. Zasnova plakata odseva tako prizadevanja v okviru Smeri B kot tudi znanje pridobljeno na znamenitem tečaju “Barva in oblika” (1961). Udeležili so se ga številni slovenski oblikovalci (tudi asistenti Smeri B), ki so pridobljeno znanje prenašali naprej na študente in ga uporabljali v lastni praksi.

Zaradi dosežkov na področju grafičnega oblikovanja Majdo Dobravec Lajovic uvrščamo med pionirke sodobnega slovenskega grafičnega oblikovanja oziroma v skupino tistih kritični posameznikov, ki so sledili sočasnemu dogajanju v svetu in so tako prvi sprožili premike k sodobnejšemu vizualnemu izrazu v slovenskem grafičnem oblikovanju. Njen plakat za BIO 1 je bil že v šestdesetih letih uvrščen v zbirko MOMA, Muzej moderne umetnosti v New Yorku. Tu je leta 2013 sodelovala na razstavi Designing Modern Women 1890–1990 in leta 2018 na razstavi Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980.

Danes postaja vedno bolj očitno, kako pomembno je bilo delovanje generacije arhitektov, ki ji je pripadala Majda Dobravec Lajovic, saj so svoje ustvarjanje razumeli kot kulturno in družbeno poslanstvo. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje hranimo njena številna dela s področja grafičnega oblikovanja, v procesu pridobivanja so tudi nekateri njeni arhitekturni projekti. Aktualnost opusa Majde Dobracec Lajovic se kaže tudi z umestitvijo njenih del na dve aktualni razstavi v MAO: Predmet in zbirka ter edu.arh: Prakse arhitekturnega izobraževanja.

 

Maja Vardjan in Cvetka Požar

 

 

Majda Dobravec, “Vzgoja industrijskih oblikovalcev”, Arhitekt, št. 3, 1961, str. 33.

 

Majda Dobravec Lajovic, Osnovna šola v Kranjki gori, 1965-70, tloris pritličja, hrani MAO

 

Majda Dobravec Lajovic, Osnovna šola v Kanjski gori, 1965-70, severna in južna fasada, hrani MAO

 

Majda Dobravec, plakat, Stanovanje za naše razmere, 1956, zbirka MAO

 

Majda Dobravec, knjižni ovitek, Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, 1960, zbirka MAO

 

Majda Dobravec, embalaža, Sadni gelee, Šumi, 1960-1964, zbirka MAO

 

Majda Dobravec, plakat, 1. bienale industrijskega oblikovanja, 1964, zbirka MAO

 

Deli
Skip to content