Arhitekt Kamilo Kolarič je pripadal drugi generaciji Ravnikarjevih diplomantov, ki so bili nadvse uspešni in so pomembno zaznamovali slovensko arhitekturno dogajanje. Kolaričev Salon Meblo v Novi Gorici je ena od ikon slovenske moderne arhitekture.
Besedilo: Dr. Bogo Zupančič, direktor MAO (maj 2022)
Arhitekta Kamila Kolariča sem srečeval v okolici ljubljanskega Nebotičnika, kjer je stanoval. Z njim sem se vedno zapletel v prijeten pogovor, tako o arhitekturnih temah kot o delih najinih kolegov, pa tudi kakšno aktualno kulturno problematiko sva rada komentirala. Rad sem ga srečeval, izžareval je življenjski optimizem, radost, toplino, najini pogovori so se vedno končali s kakšnim duhovitim poudarkom. Nazadnje sem ga srečal – po dolgem premoru – pred več kot pol leta, ko mi je za muzej izročil negative fotografij svojih del, ki jih je posnel Janez Kališnik. Nikoli pa ni govoril o svojem delu. Vseskozi sem vedel, da je vrsto let tesno sodeloval z arhitektom Milanom Miheličem v biroju Konstrukta in z njim tudi prijateljeval. V Novi Gorici vedno znova občudujem Kamilovo trgovsko stavbo Salon Meblo na Bevkovem trgu, ki so jo zgradili po njegovi zmagi na republiškem natečaju leta 1968. Več o njem in njegovih delih mi je nedavno povedala njegova žena, novinarka Ala Peče Kolarič, s katero sta bila v srečnem zakonu nekaj več kot 60 let.
Arhitekt Kamilo Kolarič se je rodil v Čakovcu 23. junija leta 1935, in sicer materi Olgi Kohn, v Čakovec priseljeni madžarski Judinji, in očetu Jožetu Kolariču, učitelju s končanim madžarskim učiteljiščem, ki je zato poučeval na dvojezičnih šolah v različnih krajih v Prekmurju. Kamilo je odraščal z bratoma Petrom in Štefanom ter sestro Marto, njihov materni jezik je bil madžarski. Med drugo svetovno vojno je moral kot fantič po Čakovcu nositi judovsko zvezdo, kar ga je zaznamovalo in opredelilo. Judovstvu je ostal zapisan in zvest do konca svojega življenja. Leta 1944 so namreč Nemci vse prekmurske in čakovske Jude odpeljali v taborišče Sarvar na Madžarskem, nato pa v zloglasni Auschwitz. S transporta v Auschwitz je uspelo – kot eni izmed zelo redkih in res po čudežu – pobegniti Olgi Kohn Kolarič.
Po drugi svetovni vojni je Kamilo odšel v internat v Lendavo, kjer je opravil nižjo gimnazijo. Odtlej se je v Čakovec vračal le še kot dobrodošel obiskovalec.
Potem ko je v Ljubljani končal srednjo tehniško šolo, se je leta 1955 vpisal na Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in leta 1962 s temo Idejni projekt metalurške fakultete v Zenici diplomiral pri prof. Edvardu Ravnikarju. V času študija je veliko delal po različnih arhitekturnih birojih, bil je tudi nadzornik pri gradnji Osnovne šole narodnega heroja Toneta Tomšiča v Ljubljani. V seminarju prof. Ravnikarja ali »na šoli«, kot je rad govoril, se je takrat znašla skupina študentov, ki se – kolikor jih še živi – še danes enkrat letno zberejo na srečanju. Med njimi so diplomirani arhitekti, kot denimo Majda Pehani, Peter Zidanič, Janez Vrhunc – Jonč, Matija Suhadolc, Stane in Vida Dolenc, Mirko Kajzelj, Ciril Oblak, pa tudi tisti, ki so se vpisali na arhitekturo in nato krenili na druga pota. Nedvomno srčno početje, ta srečanja!
Takoj po diplomi se je Kamilo Kolarič zaposlil v arhitekturnem biroju Schweitzer v Braunschweigu v severni Nemčiji, kjer se je ukvarjal s projektom šole za medicinske sestre v mestu Celle. Po zelo pozni vojaščini, odsluženi v Požarevcu, pa je dobil delo v arhitekturnem biroju Konstrukta. In tedaj se je začelo njegovo dolgoletno sodelovanje in tudi prijateljevanje z arhitektom Milanom Miheličem. Sodeloval je pri številnih njegovih projektih, denimo pri veleblagovnici v Osijeku (1963–1964), stanovanjski stolpnici RTV za Bežigradom (1964–1968), poslovni stolpnici na Bavarskem dvoru (1963), stanovanjski stolpnici na Kersnikovi v Ljubljani (1968), veleblagovnici Stoteks v Novem Sadu (1968), na jugoslovanskem natečaju za kulturni center v Zrenjaninu, pri natečajnem projektu za stavbo Hit v Novi Gorici (1978) in natečajnem projektu za hotel Mercator na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, če jih naštejem samo nekaj.
Leta 1979 je Kamilo zamenjal zaposlitev in se pridružil svojemu srednješolskemu in študijskemu sošolcu Petru Zidaniču v inženiringu Investa Mercator; tam je ostal vse do upokojitve.
Čeprav je Kamilo Kolarič dolgo sodeloval z arhitektom Miheličem, je njegov opus avtorsko prepoznaven; zasnoval in izvedel je številna samostojna dela, ki so na visoki tehnični in estetski ravni. Zanj sta značilni modernistična usmeritev in strukturalistična logika, polna premišljenih detajlov in prefinjenih prostorskih poudarkov. Njegova vodoravna stavba nekdanjega Salona Meblo zaključuje Bevkov trg v Novi Gorici in je še danes predmet občudovanja. Pozornost vzbuja Mercatorjev center v Ločni pri Novem mestu. Omeniti velja še številne njegove Mercatorjeve centre in prodajalne, denimo v Ljubljani, Kopru, Kamniku, Ravnah na Koroškem in drugje, ki jih je načrtoval v obdobju službovanja pri Investi in kasneje kot njen honorarni sodelavec. Je avtor številnih zasebnih hiš, med drugim tudi hiše ljubljanskega župana Zorana Jankovića, pa tudi več prenov in adaptacij. Kolarič se je udeleževal tudi arhitekturnih natečajev in doživljal tako uspehe kot razočaranja, ki so znana tolikim udeležencem natečajev: tudi če so prvonagrajenci, ne doživijo realizacije svojega projekta. Najbolj ga je prizadelo, da nikoli ni bila zgrajena njegova prvonagrajena urbanistično-arhitekturna rešitev za kulturni center v Murski Soboti iz leta 1973. Upoštevali so jo zgolj kot mestni zazidalni načrt. Tudi natečajni projekt za upravno središče Atomske centrale v Krškem je doživel enako usodo. Njegova preučevanja in izdelavo projekta za adaptacijo Cukrarne v Ljubljani ter že oglaševanje velikega trgovskega središča, ki naj bi nastalo v notranjosti Cukrarne, so izničila nova lastninska razmerja v preoblikovanem družbenoekonomskem sistemu nove države. Po pripovedovanju kolegov pa je bil Kamilo zelo vesel, da je bila na razstavi jugoslovanske arhitekture v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku (MoMA) leta 2018 velike pozornosti deležna njegova z roko izrisana skica fasade za Miheličev nagrajeni projekt veleblagovnice Stoteks v Novem Sadu.
Kamilo Kolarič je umrl 4. novembra 2021, star 86 let, v Ljubljani. Pokopan je na starem delu ljubljanskega pokopališča Žale.
Podpis pod fotografijo:
Arhitekt Kamilo Kolarič je leta 1968 prejel prvo nagrado na republiškem natečaju za objekt Mebla v Novi Gorici. Salon Meblo je ena od ikon slovenske moderne arhitekture.
