V juliju 2022 se je za vedno poslovil arhitekt Igor Boris Skulj. Naredil je prvi načrt za pokritje Robbovega vodnjaka v Ljubljani, načrtoval več knjižnic, bil pa je tudi slikar in mojster lesoreza. Med drugim je prejel tradicionalno nagrado časopisa Borba za najboljšo arhitekturno stvaritev leta 1989 v Jugoslaviji in Župančičevo nagrado mesta Ljubljana ter bil predlagan za nagrado Prešernovega sklada.

Arhitekt Igor Boris Skulj je bil v prvi vrsti specialist za knjižnice. Leta 1980 je načrtoval stavbo in notranjo opremo Ljudske knjižnice Cirila Kosmača v Tolminu, ki jo je Narodna in univerzitetna knjižnica postavila kot vzoren primer knjižnične zgradbe in notranje opreme. Tolminska knjižnica je bila opremljena s tedaj povsem novim tipskim pohištvom za knjižnice, s katerim je bilo kasneje opremljenih še veliko slovenskih knjižnic. Nato je projektiral knjižnico Prežihovega Voranca na Tržaški cesti v Ljubljani, ki je bila zgrajena leta 1988, ter bil zanjo večkrat nagrajen. Zasnoval je knjižnico v Medvodah pri Ljubljani, ki je bila zgrajena leta 1993 ter župnijsko cerkev v Podutiku, ki je bila posvečena in odprta za javnost leta 2005. »Bil je arhitekt, ki smo si ga v časih, ko zaradi gospodarske krize velikih arhitekturnih naročil ni bilo v izobilju, mnogi zapomnili,« je ob njegovi smrti dejal dr. Bogo Zupančič, direktor MAO, nekaj besed, ki jih povzemamo v nadaljevanju, pa je Skulju v spomin zapisal njegov sodobnik in prijatelj arhitekt Marko Mitja Feguš.

Arhitekt po meri človeka in okolja

»V Igorju Borisu Skulju je strokovna in splošna javnost prepoznala kot arhitekta z izjemno občutljivim odnosom do stvaritev v prostoru  in kot izrazno avtonomno izoblikovanega avtorja, ki je s svojimi deli zaznamoval uspehe t.i. druge zlate generacije diplomantov prof. Eda Ravnikarja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo (takrat FAGG).

Igor Boris Skulj se je tudi po uspehih na likovnem področju in sledenju likovnih zakonitosti (študiral je pri prof. Zoranu Didku) tajno odločil, da bo našo sodobno arhitekturo in ambiente  »napojil« z deontološko pristnimi strukturami in oblikami tudi tako, da se je posvetil oblikovanju prostora in okolja knjižnic po vsej Sloveniji. Arhitekt je za novo knjižnico poimenovano po Prežihovem Vorancu ob Tržaški cesti v Ljubljani, z zunanjo podobo in notranjo prepoznano funkcionalnostjo ter harmoničnim oblikovanjem opreme knjižnice, dosegel enega svojih ustvarjalnih vrhov. Za realizacijo knjižnice  kot najboljše arhitekturne stvaritve v Sloveniji je prejel tradicionalno nagrado časopisa Borba za najboljšo arhitekturno stvaritev leta 1989 ter Župančičevo nagrado Mesta Ljubljane za arhitekturni dosežek po meri človeka ter v popolnosti zvest zamisli, da morajo biti knjige in ostalo gradivo prostorsko dostopni. Temeljna » biheviorstična« načela je avtor vtkal v nadaljna realizirana dela : novo krilo Narodne galerije, knjižnico v Tolminu, knjižnico v Medvodah – z dominantno lego in zahtevno konstrukcijo objekta na sotočju Sore in Save. Strokovna javnost mu je leta 2005 za ta projekt podelila Plečnikovo medaljo in ga nominirala za Plečnikovo nagrado.

Sledila so sanje o neki »davni arhitekturni« ljubezni, ki je vzniknila, ko je postala baročna cerkev sv. Antoba Puščavnika na Glincah pri Ljubljani preskromna, a spoznanje, da je danes oblikovanje postora, kar je večna arhitekturna tema, v duhovni krizi, je nastala težava, kako do izbire prave idejne rešitve. Emilijan Cevc je bil tisti, ki je krajevno občestvo in škofijo prepričal, da si novo primestje jubljane Podutik zasluži tempelj in ne samo prizidek k obstoječi cerkvi. Delo  Igorja B. Skulja, kot navaja Zbornik župnije Ljubljana – Podutik, ni bilo izbrano v šestih dneh po ocenjevanju, temveč šele po dveh letih, in bilo je prav dobro«.  arhitekt je realizaciji templja Svetega Rešnjega telesa in krvi v Podutiku nato posvetil naslednja leta. A pomembna ter veličastna stvaritev mu ni preprečila, da ne bi leta 2016 v sodelovanju z arhitektom Andrejem Kemrom izoblikoval in realiziral objekta vinske kleti Zlati grič pri Slovenskih konjicah,  ki je bila nagrajena kot najboljša realizacija arhitekturne konference.

Arhitekt Igor Boris Skulj je bil vse od prvih dni v arhitekturnem biroju Ljubljanskega regionalnega zavoda, tisti, ki je vseskozi pri svojem delu »bedel«, da je prava arhitekturna rešitev tista, ki ne »prekriči« okolja, da je okolje eno in edino, zaradi česar ga je treba pri vstopanju vanj spoštovati. Spoštovanje in zvestoba, ki ga je kot človek-arhitekt iskreno izražal do vseh s katerimi je sodeloval, bo ostalo zabeleženo v slovenskih arhitekturnih analih veliko bolj kot številne arhitekturne ekshibicije, ki smo jim žal prevečkrat priča.«

Marko Mitja Feguš