»Življenje je kot voda, ki se skozi stožčasto svetlobnico pretaka v svetlobo večnosti.«
Helena Seražin
Njena najuspešnejša projekta sta bila Osnovna šola Jožeta Mihevca v Idriji in prenova notranjih ureditev Plečnikovih tržnic v Ljubljani. Za projekt šole, postavljene v središče mesta, ob Idrijco, sta Barbara in Božidar Rot prejela nagrado Prešernovega sklada za leto 1982, za projekt prenove Ljubljanskih tržnic leta 1996 pa je Barbara Rot prejela Plečnikovo medaljo.
Rojena je bila na Rakeku pri Logatcu. Po maturi, opravljeni na gimnaziji v Postojni, se je leta 1963 vpisala na študij arhitekture v Ljubljani in leta 1970 diplomirala pri prof. Edvardu Ravnikarju. Z njim je sodelovala tudi v okviru Zavoda za izgradnjo Trga revolucije v Ljubljani, njena naloga je bila izris zunanje ureditve trga s stopnišči ob stavbah Ljubljanske banke in Maximarketa ter niza uličnih svetilk. Na zavodu je srečala svojega bodočega moža Božidarja Rota. »Bila je klepetava, radoživa in samostojna ženska, z rdečim klobučkom na glavi, ambiciozna in uspešna arhitektka. Rada je govorila: opravljaj katerokoli delo, a opravljaj ga najbolje, in tega je učila tudi svoja otroka, Tajo in Mihaela,« se spominja Božidar.
»Bila je resnično zanimiva in skromna osebnost, ki si zasluži večje priznanje s strani strokovne javnosti, kot ga je bila deležna za življenja,« je o njej povedala dr. Helena Seražin, znanstvena svetnica na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta, ki se je profesionalno ukvarjala z ustvarjanjem žensk na področju arhitekture in oblikovanja v prejšnjem stoletju pri nas, ko se ženska imena med moškimi skoraj niso pojavljala in so bili dosežki žensk največkrat spregledani.
Po diplomi je bila Barbara Rot sprva zaposlena kot samostojna kulturna delavka, v osemdesetih je delala v Ateljeju za projektiranje Idrija. Načrtovala je vrtec v Idriji, vrtec in osnovno šolo v Godoviču, največ uspeha pa je požela, ko sta skupaj z možem Božidarjem leta 1981 projektirala Osnovno šolo Jožeta Mihevca v središču Idrije, stavbo z značilno živo rumeno fasado in markantnim glavnim vhodom, ki ga krasijo dekorativne keramične plošče Tomaža Kržišnika. Za ta projekt sta leta 1982 prejela nagrado Prešernovega sklada; v obrazložitvi je pisalo: »Arhitekturno delo nagrajencev odlikujejo jasna členitev objekta, skrbno oblikovanje vizualnih povezav notranjosti šole z zunanjim prostorom, poudarjeno izražen vhodni portal z likovno obdelavo in prečiščenimi detajli, ki skupaj s celotno grafično podobo šole kažejo objekt kot kvalitetno likovno celoto.«
Vedra, nasmejana in živahna osebnost, ki je s svojo vitalnostjo navduševala vse, ki so jo poznali
Prišel pa je trenutek, ko je bilo za samostojne arhitekte tako težko, da se je Barbara Rot odločila sprejeti službo v Gradbenem podjetju Grosuplje; tam je bila najprej pomočnica v službi za investicije, nato pa je postala direktorica biroja. Tu se je srečala tudi z dr. Bogom Zupančičem, danes direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje; o njej je dejal, da je bila vedno nasmejana in živahna osebnost, ki je s svojo vitalnostjo navduševala vse, ki so jo poznali. V okviru GPG je začela projekt prenove notranje ureditve Ljubljanskih tržnic, to je zahodnega dela Plečnikovih tržnic na desnem bregu Ljubljanice, med Tromostovjem in Zmajskim mostom. Za to delo je skupaj s Stašo Blažič Gjura in Vlastom Kopačem leta 1996 prejela Plečnikovo medaljo.
Nato je leta 1997 načrtovala poslovilni objekt in pokopališče Trate v Škofljici ter poslovilni objekt z okolico v Borovnici, njen načrt za mrliško vežico v Želimljah pa ni bil realiziran. Med njenimi ureditvami pokopališč oziroma pokopaliških objektov izstopajo Trate. Umetnostna zgodovinarka Helena Seražin iz ZRC SAZU, urednica knjige V ospredje. Pionirke v slovenski arhitekturi in oblikovanju, je o njej zapisala: »Skozi terasasto urejeno pokopališče se od cerkve svetega Cirila in Metoda vije stopnišče do pokopališkega objekta, ki s svojo obliko in dominantno lego na vrhu hriba prikliče oddaljeni odmev dominantnega antičnega templja. Centralna zasnova, izhajajoča iz kvadrata, temelji na renesančnem idealu sakralne arhitekture, njena klasična izhodišča pa so izražena tudi s stiliziranimi arkadami in ‘kapiteli’. Skozi premišljene arhitekturne elemente je izražena simbolika objekta: življenje je kot voda, ki se skozi stožčasto svetlobnico pretaka v svetlobo večnosti.«
Mi Roti
Po tem uspehu pa so se že pokazale številne anomalije v GP Grosuplje, tako da sta leta 1996 z možem ustanovila arhitekturni biro Miroti, ki ga je vodila do upokojitve leta 2004, ko je tudi močno zbolela. »S tem imenom sva imela precej zabave, kajti vsi so naju spraševali, zakaj sva svojemu podjetju dala takšno italijansko ime,« pove Božidar in doda: »To ni italijansko ime, ampak preprosto pomeni mi Roti … Nekoč je izraz v nekem domačem pogovoru uporabil sin in preblisnilo me je, da je to imenitno ime za podjetje.«
