NA VOLJO ŠE EN TERMIN I Zaradi velikega zanimanja bomo izlet z ladjico ponovili v torek, 27. avgusta 2024 ob 18. uri, saj so vsa mesta za vožnjo v četrtek, 22. avgusta 2024, že zasedena.

Hvala za razumevanje!

Vodi: Natalija Lapajne, kustosinja MAO

Zbirno mesto: Novi trg na Bregu (pri spomeniku Ivanu Hribarju);

CENA I Odrasli: 10 evrov I Otroci: 5 evrov

S prenovljeno leseno ladjico Ljubljanica, izdelano na Bledu in zdaj v celoti elektrificirano, se bomo popeljali po reki Ljubljanici, ter si z rečne perspektive ogledali njene številne mostove in nabrežja, zraven pa prisluhnili številnim zgodbam, ki  nam jih bo zaupala avtorica projekta Mostovi in nabrežja Ljubljanice, Natalija Lapajne, kustosinja MAO.

Vse od časa nastanka Emone do zgraditve železnice Dunaj–Trst (1857) je bila Ljubljanica tudi pomembna trgovska in prometna pot. V nasprotju z globoko strugo na Barju je bila reka pred regulacijskimi deli, ki so se začela leta 1825 in se v glavnem končala s Plečnikovo ureditvijo bregov v tridesetih letih 20. stoletja, široka in plitva, njeni bregovi pa lahko dostopni. Danes velja za primer dobre arhitekturne prakse, saj je projekt preureditve nabrežij in mostov na Ljubljanici v predelu starega mestnega jedra leta 2012 prejel evropsko nagrado za urbani javni prostor.

Pomen in vloga reke Ljubljanice se je seveda skozi zgodovino precej spreminjala, vse od pomembne prometne poti že od Rimljanov dalje, skozi srednji vek, ko je imel pomembno vlogo tudi ceh čolnarjev, in tja do 18. stoletja, ko so s kanali in zapornicami regulirali plovbo in poskušali preprečiti poplave. Stoletja pozneje je Plečnik vstopil v delno že dograjen prostor in poskušal ustvariti javne prostore tudi ob reki, s t. i. rampami oziroma peščenimi potmi, stopnišči, ko je hkrati odprl tudi nove poglede na silhuete mesta.

Plečnik je želel reko približati meščanom, zato je prostore uredil predvsem po meri človeka.

Nabrežje je postalo prostor za druženje, razširjeni mostovi pa so pravzaprav še danes del javnega življenja. Vsak most je seveda zgodba zase. Pred 1. svetovno vojno so v Ljubljani želeli nabrežja Ljubljanice nekoliko olepšati in so nalogo zaupali graškemu arhitektu Alfredu Kellerju, ki je zasnoval betonska korita ob bregu Ljubljanice. Plečnik je pozneje želel te ostre meje oz. nedostopnost nekoliko zmehčati npr. s stopnišči, ki se ob Tromostovju spuščajo k reki, bodisi z mislijo na pristanišče ob Makalonci, kjer je reko povezal z nabrežji in prebivalci.

Tromostovje je brez dvoma vrh Plečnikove vodne osi. Že v srednjem veku je tukaj stal lesen most, ki so ga v 19. stoletju nadomestili s kamnitim in ga posvetili nadvojvodi Francu Karlu. V tridesetih letih, ko se je promet tudi v Ljubljani začel povečevati, pa je nastala potreba po novem. Plečnik ni porušil obstoječega kamnitega mostu, temveč je dodal dve novi brvi za pešce. Ohranjal je tisto, kar so predniki dobro naredili.

Čevljarski most je oblikoval kot trg na vodi. Na tem mestu je v preteklosti stal litoželezni most (1864), posvečen županu Nepomuku Hradeckemu, delo arhitekta Johanna Hermanna, ulit v Auerspergovi livarni v Dolu pri Žužemberku. Gre za dragoceno tehnično dediščino, zato je Plečnik most z vsem spoštovanjem prestavil v bližino bolnišnice anatomskega inštituta, po čemer je dobil tudi nehvaležno ime Mrtvaški most. Plečnik je leta 1931 postavil nov Čevljarski most kot razširjeno ploščad, s katero je želel ustvariti trg na vodi.

Pot pelje mimo Hladnikove brvi, Prulskega mostu, do Trnovskega pristana in Mostu Hradeckega in Šentjakobskega mostu, ob slikovitih nabrežjih Ljubljanice ob Novem trgu, mimo Čevljarskega oziroma Šuštarskega mostu in Ribje brvi, preko slikovitega Tromostovja in Mesarskega mostu do znamenitega Zmajskega mostu, ki je bil prvi železobetonski most na Slovenskem, mimo Žitnega mostu do slikovite Zapornice na Ljubljanici, ’namenjene vodi, ki zapušča mesto’, kot jo je ob umestitvi v prostor opisal arhitekt Jože Plečnik.

Prijave: izobrazevanje@mao.si

Promo film