Vabimo vas, da si v spremstvu in pod strokovnim vodstvom dr. Branka Šuštarja ogledate stavbo šole na Vegovi ulici 4 v Ljubljani. Ogled je del programa Arhitektura v živo, ki smo ga zasnovali ob razstavi Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, ki je bila v muzeju na ogled letos pomladi.

Število mest je omejeno. Predhodne prijave zbiramo na naslov: izobrazevanje@mao.si

Ljubljana: Šola Vegova ulica 4 (Višja realka, sedaj Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana)
Monumentalna dvonadstropna simetrična stavba v mestnem središču, na zahodni strani Vegove ulice, je za potrebe realke nastala med letoma 1871 in 1874 pod vodstvom stavbenikov Francesca Faleschinija starejšega in Viljema Trea ter po načrtih dunajskega arhitekta Alexandra Bellona, ki je izdeloval tipske projekte za državne šole. Gradnjo je skoraj v celoti financirala Kranjska hranilnica. Stavbna zasnova z dolgim glavnim traktom, krajšima prečnima stranskima traktoma in velikim začelnim stopniščnim traktom izhaja iz sočasne dunajske arhitekture. Zgodnjehistoristična glavna fasada s prevladujočimi neoromanskimi elementi je zelo podobna pročelju trgovske akademije (Handelsakademie) ob Karlovem trgu na Dunaju, postavljene med letoma 1860 in 1862 po načrtih dunajskega arhitekta Ferdinanda Fellnerja starejšega (1815–1871). Petindvajsetosna glavna fasada je razčlenjena s segmentnoločno in polkrožno zaključenimi velikimi okni, na vrhu zaključena z močnim konzolnim vencem ter ob straneh poudarjena z izstopajočima triosnima rizalitoma. Na sredini glavne fasade je plitek petosni rizalit, ki ga na vrhu zaključuje stopnjevano strešno čelo, okrašeno z grbom Kranjske hranilnice in sedečima skulpturama učenosti. Ob glavnem vhodu stojita neoklasicistični skulpturi, personifikaciji trgovine in tehnike, delo dunajskega kiparja Franza Mitterlechnerja. Streho poudarja zidani razgledni stolp z obhodnim balkonom. Na začelni strani, ki je enako oblikovana kot glavna fasada, ob stavbi stoji samostojna paviljonsko oblikovana telovadnica. V notranjščini šole izstopata monumentalno zasnovana glavna veža, na katero se navezuje široko svetlo triramno stopnišče, ki ga pokriva steklena streha. Po letu 1945 je šola dobila ime I. državna gimnazija, od jeseni 1959 pa v poslopju deluje tehniška šola za elektrotehniško stroko. Danes nosi šola Vegova 4 ime Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana. Med letoma 1986 in 1987 so poslopje temeljito obnovili. Originalni načrti so ohranjeni v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
Da je bilo slovesno odprtje impozantnega šolskega poslopja 14. oktobra 1874 za Ljubljano res pomemben dogodek, priča tudi udeležba ljubljanskega župana Antona Laschana in avstrijskega ministra za uk in bogočastje dr. Karla von Stremayra. Poleg arhitekturnega ima realka kot tehnično usmerjena srednja šola svoj pomen tudi v razvoju izobraževanja. Realke, ki so se v šolskem sistemu Habsburške monarhije pomembno razvijale od sredine 19. stoletja, so v srednje izobraževanje prinesle večjo veljavo matematiki in naravoslovju nasploh in tako dopolnjevale klasično gimnazijo kot pot do univerzitetnih študij. Sprva so realke pripravljale na obrtne poklice, pozneje tudi na študij. Za Slovence so bile pomembne realke tudi v Gorici, Mariboru in Trstu, posebej znamenita pa je realka v Idriji (1901), saj je bila prva srednja šola s slovenskim učnim jezikom. Sčasoma so višje realke, ki so pri nas večinoma imele nemški učni jezik, s sedemletnim poukom omogočale tudi visokošolski študij tehnike. Po 1. svetovni vojni so se realke preoblikovale v realne gimnazije in tudi ljubljanska je z nemškega prešla na slovenski učni jezik. Od leta 1929 so takšne 8-letne srednje šole postale pri nas prevladujoč tip gimnazije in so po vsebini pouka začrtale razvoj gimnazij tudi po 2. svetovni vojni. Kljub naravoslovni usmerjenosti so realke vplivale na splošni razvoj izobraženstva tako z dijaki, ki so jih obiskovali (v Ljubljani npr. Rihard Jakopič, Ivan Cankar, Srečko Kosovel), kot s profesorji, ki so tam poučevali. Znamenit je bil že prvi ravnatelj ljubljanske realke Mihael Peternel ali pa Josip Mazi, ki je vodil šolo med 1919 in 1929. Na realki je poučeval med letoma 1896 in 1908 naravoslovec Albin Belar, ki je 1897 uredil potresno postajo, bil pa je tudi okrajni šolski nadzornik ljudskih šol z nemškim učnim jezikom na Kranjskem. Kar 28 let je na šoli poučeval literarni zgodovinar, pesnik in urednik Ljubljanskega Zvona Fran Levec, pa tudi med kasnejšimi profesorji so bile zanimive osebnosti.

Pogled na tloris pritličja in obeh nadstropij šole na Vegovi z razporeditvijo prostorov leta 1929 omogoča tudi gradivo v Slovenskem šolskem muzeju (Šolski listi), ki je dostopno na spletnem portalu Sistory.
Ljubljana, Državna realka – I. moška drž. realna gimnazija (Šolski list 1929; Slovenski šolski muzej)

Dr. Branko Šuštar je študiral zgodovino in umetnostno zgodovino, se izpopolnjeval v arhivistiki in je muzejski svétnik v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani. Težišče njegovega raziskovalnega dela so različna šolska vprašanja 19. in 20. stoletja kot del slovenske narodne in kulturne zgodovine, muzejska in arhivska problematika. Tudi zaradi njegovega interesa za stavbno dediščino je zbral muzej bogato zbirko razglednic šolskih poslopij ter dotedanjim maketam šolskih stavb 17. in 19. stol. na stalni razstavi dodal še tri iz naslednjega stoletja. V sodelovanju z Mestno občino Ljubljana je 2003-2005 zasnoval tudi spletni sprehod po poti kulturne dediščine šolstva (v Ljubljani in njeni okolici), ki še danes vabi na virtualno srečanje s šolskimi stavbami in njihovo zgodovino.

Vstopnina

Brezplačno.
Obvezne so prijave: izobrazevanje(at)mao.si.

Informacije

izobrazevanje(at)mao.si
01 5484 286/280