Letni paviljon kavarne Evropa, zbiralniki koristnih odpadkov Ekos, koš za smeti Žaba ter seveda ikona slovenskega oblikovanja Kiosk K67. Predmeti, ki so zaznamovali prostor domačih in tujih mest. Preverite nekaj utrinkov z razstave Saša J. Mächtig: sistemi, strukture, strategije.

Letni paviljon kavarne Evropa, Ljubljana
1966–1969
Proizvodnja: SKIP in Imgrad
Letni paviljon kavarne Evropa je bil prvi samostojno realiziran projekt Saše J. Mächtiga. Konstrukcijsko inovativna nadstrešnica je izhajala iz študije geometrijskih modelov paličij ter raziskovanja ritma, razmerij, struktur in modularnosti posameznih elementov. Osrednji element letnega paviljona je bila plastično oblikovana streha, ki jo je nosila prostorska palična konstrukcija. Prekrita je bila s prosojno opno iz ojačanega poliestra pergamentne barve, ki je bila izdelana v dveh monolitnih kosih. V notranjosti so bili svetlobni viri, zato je streha ponoči žarela.

Zbiralniki koristnih odpadkov (EKOS)
1983–1986
Proizvodnja: Donit, Plastor
Projekt zbiralnikov je kot eden prvih v Sloveniji sistematično obravnaval zbiranje koristnih odpadkov na ravni mesta in javnega prostora. Oblikovanje je sledilo ideji modularnosti in združevanja posameznih enot v skupine. Oblika zato izhaja iz kvadratne tlorisne zasnove z zaobljenimi vogali, ki na določeni višini preide v piramidasti zaključek. Telo zbiralnika, ki je bilo sestavljeno iz dveh enakih polovic, je stalo na okroglem podnožju, v katero je bilo vgrajeno dno z mehanizmom za praznjenje.
Prva preizkusna akcija je potekala v Ljubljani leta 1986, kasneje pa so zbiralnike namestili tudi v drugih krajih.

Telefonski dušilnik (TD)
1971–1972
Proizvodnja: Pečenko
Telefonski dušilnik omogoča osamitev in dušenje šumov iz okolice, zato je pogosto nadomeščal zaprto javno telefonsko govorilnico. Sestavljen je bil iz dveh lupin iz pleksi stekla, ki sta bili ob zunanjem robu spojeni z vijaki. Poznamo dva tipa lupine: dušilnik TD 1 je bil oblikovan za nameščanje na interni ali krajevni telefonski aparat, TD 2 pa za medkrajevni telefon. Osnovna različica je omogočala pritrditev na steno, za kraje z večjo frekvenco ljudi pa so bile načrtovane prostostoječe postavitve v grozdih in baterijah, ki bi združevale do osem dušilnikov.

Omarica za obvestila o kino sporedu (OOK)
1973–1974
Proizvodnja: Pečenko in Termika
Zasnovo omaric je narekovala študija dojemanja informacije v gibanju, ki je vplivala na njihovo velikost in strukturiranje napisov. Osnovni element je lupina iz plastične mase (ojačani poliester), ki s stranskima robovoma sega v prostor, pokriva pa jo prozoren ščitnik iz pleksi stekla s ključavnico. Stalna informacija – ime kinematografa – je zapisana na stranskih robovih z značilnim napisom. Kino omarice so bile pritrjene na stene ali pa v trikotni tlorisni zasnovi obešene na salonitni steber. Iz standardne omarice je Mächtig razvil tudi druge različice, kot so večja dvojna omarica, omarica za Slovensko filharmonijo in omarica za obvestila Ljubljanske banke.

Koš za smeti Žaba
1968–1976
Proizvodnja: Elan in Imgrad
Koši za smeti Žaba sodijo v družino elementov sistema Kiosk K67, saj so prvotno nastali zaradi potreb uporabnikov kioskov. Saša J. Mächtig je zasnoval pet različic košev iz ojačanega poliestra, v uporabi pa sta bila dva osnovna tipa Žaba 1 in Žaba 2.  Žaba 1 je prostostoječ koš za smeti z dvema odprtinama za sprejemanje odpadkov. Žaba 2 je manjša različica, ki se z mehanizmom iz nerjavečega jekla pritrdi na steno ali prostostoječe objekte, kot so drogovi uličnih svetilk. Izdelan je bil tudi projekt samostojnega betonskega nosilca. Leta 1975 so v okviru akcije Bela Ljubljana namestili preizkusne koše s privlačno grafično opremo.

Kiosk K67: I. generacija
Projekt: 1967
Serijska proizvodnja: 1970
Proizvodnja: Imgrad
Sistem modularnih elementov Kiosk K67 je bil zasnovan zaradi potreb po tehnično in estetsko dobro oblikovanih objektih za razvoj trgovske in drugih storitvenih dejavnosti na ulici. Sistem je temeljil na petih modularnih prostorskih elementih iz ojačanega poliestra (križni, koridorski in trikotni so bili v serijski proizvodnji), ki jih je mogoče poljubno sestavljati v različne prostorske konfiguracije. Osnovne elemente je dopolnjevala še serija različnih polnil, nadstreškov in notranje opreme. Prva javna predstavitev kioskov je bila v Ljutomeru leta 1969, sledila je odmevna objava v angleški reviji Design. Leta 1970 je bil kiosk uvrščen v oblikovalsko zbirko Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku. Prvi generaciji je sledila še druga, ki je prinesla tehnične tehnološke izboljšave in optimizacijo proizvodnega procesa. Novost pa je bila konstrukcija nosilne lupine, ki se je za razliko od prvotne monolitne strukture lahko razstavila.

Informacije

Za ogled celotne galerije kliknite na sliko!

Več o razstavi!