Danilo Lapajne, slovenski urbanist, arhitekt, grafični in industrijski oblikovalec ter ljubiteljski slikar in fotograf, izhaja iz novomeške družine treh bratov arhitektov. Življenjska in ustvarjalna pot Danila in njegovih dveh bratov, Miloša in Marijana, je tesno povezana z Novim mestom. Novomeščanka, po rodu koroška Slovenka in učiteljica po izobrazbi, je bila njihova mama Ema, z dekliškim priimkom Andrejčič, ki se je poročila z Ivanom Lapajnetom, učiteljem matematike in likovnega pouka. Njihov oče je kot zaveden Slovenec po koncu prve svetovne vojne pribežal iz tedanje italijanske Idrije v Novo mesto, toda še preden sta lahko ustvarila družino, sta bila z dekretom najprej premeščena v Mursko Soboto, nato pa v Vojnik. Danilo je bil v času bivanja družine v Vojniku rojen v Celju, kjer so tudi pričakali začetek druge svetovne vojne. Po izgnanstvu v Srbiji so se vrnili v Novo mesto, kjer je Danilo maturiral leta 1949.
Na Danila je v zgodnjem obdobju zelo vplival starejši brat Miloš, ki ga je kot dijaka pogosto vključeval v svoje delo in posledično vplival na njegovo odločitev za študij arhitekture. Danilo je tako spoznaval Miloševe stanovske kolege, na Danila je imel vpliv tudi pri izboru Edvarda Ravnikarja za mentorja, pri katerem je leta 1957 diplomiral na temo urbanistične zasnove Novega mesta. Danilo je hodil na Ravnikarjeva neobvezna predavanja, na katerih je predaval o slikarstvu, svetlobi, poleg tega pa delal v njegovi risalnici, v kateri je zanj risal perspektive in arhitekturne detajle, pomagal pri pripravi načrtov za javne natečaje, nad njegovim delom pa je bdel tedanji Ravnikarjev asistent Severin Savin. Miloš je bil tedaj že direktor Projektivnega podjetja Novo mesto, ki je imelo do selitve v Ljubljano poslovne prostore v leseni baraki na današnjem Novem trgu, in ker je bil Miloš tedaj zelo zaposlen z reševanjem perečih povojnih urbanističnih nalog v Novem mestu, je Ravnikar Danilu naročil, da se študijsko ukvarja predvsem z novomeškim urbanizmom. Še pred tem pa je bil Danilo, podobno kot Miloš, v 3. in 4. letniku leto in pol demonstrator pri prof. Marjanu Mušiču. V najinih pogovorih se je spominjal, da mu je v hudi zimi leta 1952 v tedanjem novomeškem Kino Krka demonstriral pri predavanju o tedaj potekajoči prenovi mestnega jedra. Mušič je bil dober znanec družine Lapajne in jih je pogosto obiskoval v njihovi hiši pod kapiteljsko cerkvijo. Mušič in Ravnikar sta, vsak s svojo arhitekturno filozofijo in govorico, močno vplivala na Danilovo zgodnje ustvarjalno obdobje in ga vzgojila v univerzalnega arhitekta. Ravnikar ga je v tradiciji povojne ljubljanske arhitekturne šole uvedel v načrtovanja blokovskih in enodružinskih stanovanjskih sosesk, skrbno izbiro materialov pri strukturiranju fasad ter mu privzgojil občutek za detajlno oblikovanje notranje in zunanje opreme objektov, Mušič pa ga je v maniri Plečnikove klasičnosti pritegnil k prenovi med vojno precej porušenega Novega mesta. Še kot študent je pomagal bratu Milošu, ki je v Projektivnem podjetju Novo mesto izdeloval projektno dokumentacijo za Mušičevo prenovo Glavnega trga in spomeniškega območja Na vratih v Novem mestu (1950-1953), že leta 1961 pa je nase opozoril z zmago na internem natečaju za gradnjo poslovne stolpnice podjetij Elektrotehna in Lesnina na današnji Dunajski cest 21. V mednarodnem arhitekturnem slogu zasnovano stolpnico je pomaknil v notranjost parcele in po vzoru slabo desetletje starejše Lever House na Manhattnu (New York, Združene države Amerike) na horizontalno poudarjen dvonadstropni stavbni kubus postavil medetažo, nad njo pa konzolno razširjeno in višinsko poudarjeno stolpnico. Daljše stranice fasad so členjene z okenskim trakovi in prefabriciranimi aluminijastimi oblogami parapetov. Po diplomi leta 1957 se je zaposlil v projektivnem podjetju Novo mesto, ki se je kmalu zatem preimenovalo v projektivno podjetje Emonaprojekt in se preselilo na Tržaško cesto v Ljubljani. Njegove prve naloge na področju urbanizma so bile povezane z Novim mestom, je avtor Ureditvenega načrta centra Novega mesta (1964) in prvega povojnega urbanističnega programa za Novo mesto (1967), v katerem je na podlagi socialnih, demografskih, prometnih in gospodarskih projekcij zasnoval prostorski razvoj mesta za 24.000 prebivalcev v naslednjih desetletjih, kot jih danes dejansko šteje Novo mesto. Po urbanističnem programu so bile izvedene številne stanovanjske soseske, južna in vzhodna obvoznica z Ločenskim mostom, gospodarske cone, žal pa ni bila realizirana ideja o gradnji industrijskega bazena ob železniški progi med zahodnim delom mesta in Stražo, zaradi česar je politično izsiljena lokacija tovarne avtomobilov IMV (danes Revoz) na jugu mesta še vedno velika prostorska in okoljska rana Novega mesta. Danilo je tudi avtor številnih projektov v Novem mestu iz šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ki so obsegali po Mušičevih navodilih izvedeno rekonstrukcijo arkadnih hodnikov na Glavnem trgu (1965–1970), gradnjo nove Ekspress restavracije (1968) in prizidka k hotelu Metropol (1971) na Novem trgu, prenovo kavarne na Glavnem trgu 11 (1976) in hotela Kandija (1978–1981) z nekoč zelo priljubljenim gostinskim vrtom, predvsem pa celovito prenovo Restavracije pri vodnjaku (1970–1973) s prenočišči, gostinskim vrtom, baliniščem, pokritim kegljiščem in celostno ureditvijo okolice v duhu kritičnega regionalizma. Z urbanistično in arhitekturno reinterpretacijo stavbnega otoka med Šolsko, Germovo in Dilančevo ulico je ustvaril novi prostorski locus z intimno oblikovanimi ambienti, pri gradnji katerih je uporabil ohranjene stavbne strukture, materiale, oblike in obilico zelenja.
Danilo se je odlikoval tudi kot načrtovalec blokovskih sosesk, med drugimi zaradi vojaške intervencije Sovjetske leta 1968 nerealizirane soseske za 4000 prebivalcev na obrobju Bratislave v tedanji Češkoslovaški (zazidalni načrt za mestno četrt Medzi Jarkami), nerealiziran pa je ostal tudi natečajni projekt za novo stanovanjsko blokovsko sosesko (1973) ob Povšetovi ulici v Ljubljani, v katerem je, upoštevajoč načela Le Corbusiera nivojsko ločil peščeve površine od garaž in voznih površin. Dejaven je bil tudi kot projektant mestne stanovanjske gradnje, med drugimi v šestdesetih letih 20. stoletja zgrajenih stolpičev v soseski BS 6 za Bežigradom (1963–67) ter stolpnic križnega tlorisa ob Celovški cesti v Šiški (1968), iz tega obdobja pa je tudi po švedskih vzorih zasnovano naselje pritličnih enodružinskih hiš na Viču (1960–1965), ki jih je za Stanovanjsko zadrugo Krim umestil v tedaj še nepozidan prostor in si v eni izmed njih tudi ustvaril dom. Iz časa njegovega ustvarjalnega obdobja v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je potrebno omeniti še poslovno stavbo podjetja Lesnina na Parmovi ulici 53 v Ljubljani (1978), v kateri se mednarodni slog že spogleduje s posmodernističnimi oblikovnimi prijemi, ki se kažejo v svobodnejši arhitekturni členitvi in barvni obdelavi fasadnega plašča, kot tudi v številnih disproporcih fasadne kompozicije in iz centralne osi zamaknjenem vhodu. Danilo je tudi avtor nadzidave objekta leta 1995, ko so novo nadstropje v celoti obdali s fasado iz refleksnega stekla.
Od leta 1985 do upokojitve leta 1997 je bil zaposlen v službi za investicije tovarne zdravil Krka, s katero je bil povezan tudi po upokojitvi in je za njih preko avtorskih pogodb izdeloval različne načrte vse do leta 2007. Z mlajšim bratom Marijanom sta ob štiridesetletnici njunega strokovnega dela v začetku leta 1997 postavila razstavo v ljubljanski Galeriji Krka. Devetdeseta leta 20. stoletja so tudi čas njunih skupnih projektov, zlasti postmodernističnih prenov bančnih poslovalnic v številnih slovenskih krajih, med drugimi prenove poslovalnice Dolenjske banke na Tavčarjevi ulici 7 v Ljubljani (1995) ter poslovalnic A banke v Novem mestu (1997) in Žalcu (1998). Danilo je konec leta 1996 za svoje arhitekturne in urbanistične projekte v Novem mestu prejel občinsko priznanje Plaketo Novega mesta. Za prenovo večnamenske dvorane poslovne stavbe tovarne zdravil Krka v Ljubljani (1998) je bil leta 1999 normiran za Plečnikovo nagrado.
Danilu Lapajnetu pri reševanju arhitekturnih nalog ni bilo tuje ne veliko ne majhno merilo, dosledno pa je spoštoval človeško merilo. Njegovo ustvarjalno obdobje je preplet mednarodnega sloga, kritičnega regionalizma in v poznem obdobju postmodernizma. Odlikuje ga pozornost do najmanjšega fasadnega in pohištvenega detajla ter sposobnost združevanja raznolikih materialov v nove arhitekturne kompozicije.
dr. Tomaž Golob ZVKDS Novo Mesto
