Uvod v razstavo PLEČNIKOVA LJUBLJANA 
Leto 2017 je Plečnikovo leto: obeležujemo 145. obletnico rojstva in 60. obletnico smrti arhitekta. Naše prepoznavanje in vrednotenje njegovega ustvarjanja pa ni omejeno le na trenutek v času in prostoru, saj se njegovo delo dotika ravno univerzalnosti in brezčasnosti, prepoznavni vsem pozornim opazovalcem. Ljubljana, ki jo zaznamujejo ostaline rimskega obdobja in predvsem baročna arhitektura, je po potresu 1895 s Plečnikovim sodobnikom Maksom Fabianijem dobila prvi moderni urbanistični načrt. Iz zaspanega provincialnega mesta se je preobrazila v sodobno prestolnico v secesijskem slogu z novimi estetskimi ideali. Plečnik je svojo vizijo Ljubljane postopoma uresničeval skoraj tri desetletja. Vstopal je v že zgrajen prostor, ga preoblikoval in nadgrajeval ter med leti 1921 in 1957 v mrežo mesta nanizal vrsto izjemnih stavb. 

 

Narodna in univerzitetna knjižnica, Vrt vseh svetih – Žale, cerkev Sv. Frančiška v Šiški in mostovi na Ljubljanici so le najpomembnejši posegi v mesto. Kopna os, ki vodi od njegove hiše v Trnovem do središča mesta s Kongresnim trgom in parkom Zvezda, predstavlja kulturno alejo mesta. Vodno os sestavljajo ureditve porečja Ljubljanice od Trnovskega pristana, nabrežij Ljubljanice v središču mesta, Čevljarskega mostu, Tromostovja in tržnic do rečne zapornice. Z urejenimi obrežji in mostovi, z umeščanjem dreves in drugega rastlinja, ki ga je razumel kot pomembno arhitekturno sredstvo, je Plečnik mestu ob Ljubljanici dal sredozemski značaj. Tretja os je povezovala Jakopičevo sprehajališče v parku Tivoli z Ljubljanskim gradom na griču. Poseben prostor predstavlja Vrt vseh svetih, del današnjega pokopališča Žale, kjer se je Plečnik z izjemno občutljivostjo in pieteto poklonil meščanom.  Ljubljano je arhitekt preoblikoval do te mere, da jo danes vidimo kot »Plečnikovo Ljubljano«, samosvoj urbanističen fenomen in celostno umetnino 20. stoletja. 
 

Ob slovenski prestolnici je Plečnik sočasno ustvarjal še v Pragi, kjer je z ureditvijo dela praškega gradu za takratnega predsednika Masaryka in postavitvijo cerkve najsvetejšega srca Jezusovega, postal navdih mnogim češkim arhitektom. Številne ideje so se rojevale, medsebojno oplajale, variirale in se realizirale v eni od prestolnic. Skupno prizadevanje Slovenije in Češke za mednarodno prepoznavnost arhitekta je usmerjeno v projekt nominacije za vpis na UNESCO Seznam svetovne dediščine . 

Plečnik je neodvisno od sočasnih arhitekturnih tokov začetka dvajsetega stoletja, predvsem prevladujočega modernizma, razvil svojstven arhitekturni jezik. Edinstven pristop k reinterpretaciji arhitekturne dediščine in izjemno bogat simbolizem vključujeta elemente brezčasne arhitekture. S tem pristopom nadgrajuje in reinterpretira prostor, obenem pa modernizira in išče nove rabe njegove tradicionalne funkcije. Njegova arhitektura ponuja univerzalne rešitve za pereča vprašanja različnih generacij in tako ostaja vedno aktualna.