Glavni elementi novih pokopališč so bili isti kakor v preteklih stoletjih: grobno polje, nagrobnik oziroma grobno znamenje in pokopališki zid. Vlogo cerkvene stavbe na sredini pokopališkega območja je deloma nadomestila mrtvašnica, ki je kot posebni tip grobne kapele nastala v obdobju razsvetljenstva. Mrtvašnice so se uveljavljale počasi in so bile pogosto tudi še v drugi polovici 19. stoletja zelo skromne stavbe. Na njihovo uveljavitev so vplivali novi higienski standardi pa tudi strah pred pokopavanjem navidezno mrtvih. Pomembnejša pokopališča so na sredini dobila pokopališko kapelo, mrtvašnico pa so postavili na koncu osrednje prostorske osi. Nova pokopališča so enako kakor pokopališča v starejših obdobjih zaradi posebnega pomena in potrebe po fizičnem in simbolnem varovanju posvečenega prostora obdali z zidom. Na notranji strani ob zidu so nastajali grobovi oziroma grobnice bogatejših družin ali posameznikov z arhitekturno in/ali kiparsko oblikovanimi nagrobnimi spomeniki, ki so jih pogosto postavljali tudi v zidne niše. Največji del pokopališkega območja so zavzemali vrstni grobovi, ki so bili cenejši od grobov ob zidu in večinoma brez ambicioznejših grobnih znamenj, pogosto pa celo anonimni. Namesto lesenih nagrobnih križev, običajnih v preteklih stoletjih, so v vse večjem številu postavljali industrijsko izdelane litoželezne križe, ki so bili najpomembnejši prepoznavni znak pokopališč v 19. stoletju.

Vir:  Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem >>

Foto: Kovana glavna vrata na radgonskem mestnem pokopališču v Gornji Radgoni