Razstava Živeti z vodo – Južni rob Ljubljane se razgleduje po scenarijih urbanega razvoja, ki raziskujejo sinergije med človekovim in naravnim okoljem. Kakšen naj bi bil model za življenje z vodo v 21. stoletju? Si lahko, namesto da bi se vode bali, predstavljamo prihodnost, v kateri bi gradili sisteme, ki so tako fleksibilni kot spremenljive ravni vode? Namesto da bi se ščitili pred okoljskimi nevarnostmi, bi lahko razvili pametnejša in bolj inkluzivna okolja ljudi in narave.

Ob vseh teh problemih pa ima Barje še veliko neizkoriščenega razvojnega potenciala. Kakšne sisteme in arhitekturo si lahko zamislimo na tem območju, upoštevaje tako lokalno kot globalno problematiko? Kako naj presežemo miselnost »krizne ekonomije«, ki za kratkoročne koristi zagovarja pospravljanje po nevihti?

Predlogi platforme Future Architecture se teh problemov lotevajo z razvijanjem umetniških in arhitekturnih scenarijev, v katerih je miselnost že naredila preskok k novi družbeni paradigmi, ki predlaga radikalno sobivanje z naravo. Platforma Future Architecture se vrača k naravi, ne da bi zanikala možnosti gospodarske rasti in tehnološkega razvoja. Raziskuje nove sisteme za ljudi in naravo ter vedenjske vzorce, ki se ukvarjajo z različnimi – umetniškimi, kulturnimi, družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in drugimi – vidiki življenja z vodo.

SET ARCHITECTS: Projekt Plavajoče življenje se ukvarja s preobrazbami obstoječih izsušenih mokrišč v dejaven sistem bivalnih in plovnih povodij, ki so nastala po zaslugi inovativnega urbanega razvoja. Ta nova sistemska strategija bo prišla do izraza ob reki Ljubljanici, na simbolnem kraju, ki obuja spomine na čas nastanka prvobitnih skupnosti.

PHI: Na Barju ima voda protislovno vlogo, saj ni zgolj pomemben vir, temveč tudi grožnja, ki lahko med poplavami povzroči ogromno škode in celo smrt. Poglavitna naloga je torej najti način, kako skrbeti za pitno vodo in sobivati z nevarnostjo naravnih nesreč. Phi v odgovor predlaga digitalno pristojnost, s katero bi prebivalce Ljubljanskega barja spodbudili k večjemu sodelovanju pri upravljanju njihovih voda ter tako prispevali k miroljubnemu sobivanju z vodo.

MAITE BORJABAD LOPEZ–PASTOR: Ta nenehno razvijajoči se projekt oporeka razumevanju vode kot nečesa, kar je v različnih oblikah predmet regulacij in političnih dogovorov, ter predstavlja, kako lahko nastanejo različni modeli sobivanja z vodo. Udejanja se v obliki glosarja za dvoživke s širokim naborom pojmov, ki prehajajo skozi različna merila, od telesa do infrastrukture, od kultur in zgodovin ljudi, ki so živeli v intimnem odnosu z vodnimi telesi, do zakonskih in zdravstvenih zgodb o procesih urbane komunalne ureditve.

SKREI: Če organizem razumemo kot sistem, ki je sestavljen iz organov, si lahko človeško telo predstavljamo kot neločljiv del mesta – in obratno, lahko si predstavljamo mesto, ki deluje kot podaljšek naših teles. Z upoštevanjem obeh združb in s kontinuiteto med njima se izničijo vse možne razlike, ki izhajajo iz njune velikosti. Na ta način se v naš program umešča tudi voda; od teles bomo prešli k mestu in od mesta k bivališčem ter ugotavljali, kako skozi naše žile in organe teče voda.

MIRUNA DUNU: Projekt Hidrotopija raziskuje odnose do vode, ki se kažejo v subjektivnih prostorskih izkušnjah. S kartiranjem intuitivnega razumevanja življenja z vodo v središče postavlja izkustvene lastnosti naseljenih okolij in predstavlja pet različnih napovedi, v katerih voda enkrat nastopa kot skrivnostna snov, drugič pa kot nekaj, kar je bilo popolnoma oropano vsakršne skrivnostnosti.

O ustvarjalcih
SET verjame v osnovno arhitekturo, ki temelji na preprostosti kot odgovoru na kompleksnost funkcionalnega programa. Je prejemnik številnih nagrad (med drugim nagrade dedalo minosse in nagrade NIB – New Italian Blood) in je sodeloval pri natečajih BigMat’17, Architizer A+ ter Archdaily – Building of the Year. Člani biroja so predavali na številnih univerzah in kulturnih dogodkih (Univerza v Firencah, Politehnika v Palermu, Univerza Roma Tre, Bienale javnega prostora, Festival nove generacije).

Kolektiv PHI je bil ustanovljen pred devetimi meseci, ko sta ustanovitelja sodelovala pri interdisciplinarnem možganskem trustu na inštituta Strelka v Moskvi. Do sedaj sta na osnovi kraja Ust Karsk v Rusiji razvila konceptno spletno simulacijsko okolje (Phi.zone), katerega namen je, da ljudem v Rusiji pomaga pri oblikovanju novih načinov ravnanja z energijo. Njun cilj je, da Phi postane socialno podjetje in da postavita testni primer, ki bi ga lahko prilagodila tudi drugim odročnim krajem brez dostopa do električnega omrežja.

Maite Borjabad je arhitektka, raziskovalka in kuratorka iz Španije, ki dela v Chicagu in New Yorku. Trenutno je zaposlena kot pomočnica kuratorja za arhitekturo in oblikovanje pri Umetnostnem inštitutu v Chicagu. Pred tem je delala v Metropolitanskem muzeju v New Yorku in v galeriji Arthur Ross Architecture Gallery ter sodelovala pri projektih fundacije Emily Harvey Foundation in organizacij New Museum Incubator (New York) in La Casa Encendida (Madrid). Njeno delo se giblje na osi med arhitekturo, umetnostjo, politiko in različnimi oblikami kritičnih prostorskih praks.

Skrei je projektivna, gradbena in umetniška delavnica, ki združuje različne gradbene strokovnjake, s čimer želi izpodbijati tradicionalno vlogo arhitekture in jo razumeti kot gonilo učinkovitega sodelovanja in pozitivnih sprememb. S povezovanjem različnih področij v uspešno strokovno prakso Skrei spodbuja nove načine oblikovanja in gradnje ter preizkuša modele za enakopravnejše, bolj zdravo in odzivno okolje.

Miruna Dunu (1991) je vizualna oblikovalka iz Romunije. Na Univerzi v Manchestru je doštudirala arhitekturo in leta 2017 na Oblikovalski akademiji v nizozemskem Eindhovnu magistrirala s področja informacijskega oblikovanja. Delala je na področju arhitekture in gledališča, in oboje je močno vplivalo na njeno delo. Njen prvi film Obala (Coastland) izraža njeno strast do prostora in vizualnosti.

Več v publikaciji Živeti z vodo>>

O platformi Future Architecture>>