Prve namensko zgrajene šolske stavbe v poznem 18. stoletju in zgodnjem 19. stoletju so bile zasnovane po vzoru meščanskih hiš. V njih so bili poleg učilnic še stanovanja za učitelje in pomožni prostori. Učilnice so bile dokaj velike in v njih so sedeli skupaj otroci različnih starosti. Ker je število učencev povsod hitro naraščalo, je že v prvi polovici 19. stoletja nastala potreba po novih zasnovah šolskih stavb. Leta 1820 je dvorna študijska komisija izdala nova navodila in načrte za gradnjo šol. Priporočila je tri tipe podeželskih šolskih stavb: pritličnega z eno učilnico za okoli 60 učencev, pritličnega z eno učilnico za 90 do 100 učencev in enonadstropnega z dvema učilnicama za 150 do 175 učen cev. V vsaki od teh tipiziranih stavb je bilo predpisano tudi družinsko stanovanje za učitelja, enonadstropna šola pa je morala imeti tudi sobo za učiteljskega pomočnika. Navodila iz leta 1820 so poleg tega tudi določala, da mora šola stati prosto, da mora biti za njo dvorišče, biti zgrajena spodaj iz kamna, zgoraj iz opeke, imeti zaradi talne vlage za dva čevlja dvignjeno pritličje, okna na levi strani učilnic, urejen vodnjak, gnojišče, odtok vode, sanitarije itd. Želeno je tudi bilo, da so šole obrnjene proti vzhodu in da jih z juga in severa ščiti drevje pred pripeko in nevihtami, da imajo pomožna gospodarska poslopja, šolski vrt in drevesnico.
Na sliki: Moško in žensko državno učiteljišče, sedaj Gimnazija Ledina na Resljevi cesti v Ljubljani, 1884

Več o knjigi Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem>>