Pot ob žici
Pot ob žici
Te dni poteka že 60. Pohod ob žici okoli Ljubljane. Pot, imenovana tudi Pot spominov in tovarištva, vodi po trasi bodeče žice, ki je obdajala Ljubljano med 2. svetovno vojno, in pelje tudi mimo našega muzeja v gradu Fužine.
Italijanska okupacijska oblast je februarja leta 1942 mesto obdala z okoli 18 km dolgim in več kot 6 metrov širokim pasom kolov, ki so bili prepleteni z bodečimi žičnimi ovirami, visokimi skoraj poldrugi meter. Ob trasi je bilo razporejeno 1300 italijanskih vojakov in 400 karabinjerjev, 69 večjih bunkerjev, ob vpadnicah so postavili 11 posebej utrjenih »blokov«. Mesto so razdelili na 13 odsekov, kjer so izvajali hišne, osebne in druge preiskave, njim sumljive so aretirali in jih odpeljali v koncentracijska taborišča Gonars in Rab. Dela, povezana s postavitvijo bodeče žice, so prevzela štiri italijanska gradbena podjetja, les so sekali na Rožniku, delali so italijanski vojaki, žične ovire so marsikje prestavili navzven in tako napravili še dodatnih 20 km zapor. Postavili so še 73 zidanih utrdb, v »obrambo« so vključili topništvo na Rožniku in Gradu. Topovi so bili obrnjeni tudi proti mestu, saj so se bali, da bodo uporniki »udarili« od znotraj, pa tudi proti napadu od zunaj so se zavarovali. Po kapitulaciji Italije je bila Ljubljana pod okupacijo Nemcev z žico obdana do 9. maja 1945.
V spomin na te zgodovinske dogodke vsako leto poteka pohod po poti, prvi je bil organiziran leta 1957 v povezavi s prvim festivalom telesne kulture. Naslednje leto je bil postavljen prvi od šestih kamnitih spomenikov ob vpadnicah, vsi so delo arhitekta Vlasta Kopača, kipe pa so naredili različni kiparji. Med leti 1957 in 1962 sta bila postavljena 102 spominska stebra. Leta 1972 je prišla pobuda s strani MK ZSMS za ureditev trase, julija je bil predložen načrt treh študentov arhitekture: Dimitrija Omerse, Franca Kastelica in Jožeta Štoke. Ob poti naj bi stala športna igrišča, kopališča, razgledni stolpi, prostori za razstave. Trasa dolžine 34 km je bila široka 6 metrov in zasajena z drevoredi 7 tisočih dreves: brez, lip, hrastov, javorjev, platan in vrb. Leta 1975 je bila celotna trasa vrisana v urbanistične dokumente, pot so gradili številni prostovoljci, vojska in delovne brigade. Novo podobo in ureditev poti je v letih 1984–86 izdelal prof. Janez Koželj s sodelavci. 9. maja 1985 je bila PST svečano odprta.
Pot danes kot sprehajališče s spominskimi obeležji, rekreacijskimi površinami in počivališči bogati vsakdan Ljubljančanov.
Povzeto po knjigi:
Zupančič, Bogo, 2006. Usode Ljubljanskih stavb in ljudi 25–48, Ljubljana: KUD Polis.
Spominski stebriči – Na Poti so nekdanje ljubljanske delovne organizacije postavile 102 kamnita stebra. Foto: Bogo Zupančič
Redkost – Fotografij Ljubljane, obdane z žično ograjo in bunkerji, ni veliko, sa je bilo fotografiranje prepovedano in smrtno nevarno. Iz arhiva Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije, foto: Jakob Prešeren.
Označitev na poti, foto: Bogo Zupančič