V torek nas je zapustil Matjaž Vipotnik, eden najvidnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev. S svojim izjemno bogatim opusom je pustil neizbrisljiv pečat predvsem na področju oblikovanja za kulturo, tako institucionalno kot neinstitucionalno. Ob misli na njegovo delo najprej pomislimo na plakate,  ki jih je ustvarjal za gledališča, film, razstave, glasbene dogodke … Matjaž Vipotnik je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja vodilni slovenski in tudi jugoslovanski oblikovalec kulturnih plakatov. Njegov plakatni opus šteje več kot štiristo raznolikih plakatov, kar ga uvrša med vodilne afišiste ne samo v slovenskem, temveč v celotnem prostoru nekdanje skupne države. Njegovi plakati so bili znanilci nove sporočilne izraznosti in z njimi je ustvaril tudi nekatere prelomnice v slovenskem plakatnem oblikovanju. Z večpomensko, kompleksno grajeno, simbolno in angažirano znakovnostjo je v grafično oblikovanje prinesel svež in inovativen grafični jezik. Kot likovno izrazno sredstvo je enakovredno uporabljal tako podobe, ki so v medsebojni interakciji ustvarjale simbolne konotacije, kot tudi tipografijo.

Nalogo oblikovalca kot vizualnega promotorja predstave, provokatorja v urbanem okolju, je privedel do vrhunca v prvi polovici osemdesetih let na plakatih oziroma celostnih grafičnih podobah za predstave v Slovenskem mladinskem gledališču, za katero je oblikoval med letoma 1980 in 1994. Vsebinsko so bili ti plakati kritika prikritih in zamolčanih strani zgodovine ter aktualnih političnih razmer. Matjaž Vipotnik je politično angažirano vsebino gledaliških del s provokativno in pretanjeno poetiko vizualne ter tipografske metaforike prenesel tudi na plakate. Ideogramska asketskost je značilna za večino njegovih grafično oblikovalskih del, kar se nanaša na sporočanje s skopo, a sporočilno močno znakovno simboliko. Njegovi plakati ne ponujajo enoznačnega sporočila, temveč gledalca nagovorijo z večpomensko znakovnostjo, ki zahteva aktivno udeležbo v branju oziroma dekodiranju sporočila. Gledalca ne podcenjuje, mu ne pošilja instant sporočil, temveč ga vplete v sporočanje, kar je korak naprej od zgolj prenašanja vidnega sporočila; gre za aktivno sodelovanje oblikovalca pri vizualnem komuniciranju. To je izstopajoča značilnost njegovega oblikovanja nasploh. Zanj je plakat medij, ki je spretne “dramaturške zaplete” prenesel v javni prostor.  V devetdesetih je na vprašanje o tem, da ga je bilo po sodelovanju pri celostni grafični podobi Ljubljanske banke le redko opaziti v komercialni sferi, odgovoril: “Bolj me je vlekel duhoven, dinamičen svet teatra. Tudi smisel vizualnih komunikacij sem videl predvsem v tem, da reflektirajo stanje družbe in postavljajo vprašanja. Včasih tudi neprijetna, nesramna ali nevarna, toda nujna!” Osebna zavzetost in politični angažma sta osnovni značilnosti, ki zaznamujeta njegovo grafično oblikovalsko ustvarjanje. Z mnogimi svojimi deli, ne zgolj s plakati ali celostnimi grafičnimi podobami, temveč tudi s knjižnim oblikovanjem, kateremu se je posvečal vseskozi, še posebej intenzivno pa v poznejšem obdobju, je s samosvojo vizualno govorico vzpostavljal nova izhodišča in pravila ter s tem vplival na številne mlajše slovenske oblikovalce.

Plakati in tudi druga dela Matjaža Vipotnika so izjemni pričevalci družbenega dogajanja polpretekle slovenske zgodovine. A niso zgolj dokument nekega dogodka, zaradi njegove etične drže so vizualne izjave, pozivi in angažirani komentarji, ki dogodek interpretirajo in tudi vplivajo na aktualno družbeno dogajanje. Tovrstni pristop v oblikovanju se kaže kot pomemben (ali celo nujen) način delovanja za prihodnost.

Cvetka Požar, Ljubljana, 11. 11. 2016

Matjaž Vipotnik, S poti, 1974
Matjaž Vipotnik, Alkestis, 1977
Matjaž Vipotnik, Missa in a minor, 1980
Matjaž Vipotnik, Smrad opera, 1982
Matjaž Vipotnik, Festa dell’ Unita, 1984