Dr. Bogo Zupančič, kustos v MAO, bo imel v soboto 19. septembra na Dnevih evropske dediščine v avditoriju v Maison de la Culture v Firminyju v Franciji predavanje z naslovom Vplivi arhitekta Le Corbusiera na slovensko arhitekturo.

V predavanju bo kustos predstavil sedem Plečnikovih študentov, ki so po diplomi v času pred drugo svetovno vojno, delali pri arhitektu Le Corbusieru in njegovem bratrancu Pierru Jeanneretu v slovitem atelierju na 35 Rue de Sèvres v Parizu. Poleg Miroslava Oražma, Milana Severja, Hrvoja Brnčiča, Marjana Tepine, Jovana Krunića, Edvarda Ravnikarja in Marka Župančiča so delali v ateljeju še arhitekt Feri Novak, študent prof. Petra Behrensa, in dva gradbena inženirja: Fran Tavčar in Janko Bleiweis.

Vzrok, da se je toliko Slovencev izpopolnjevalo v Parizu, je v poučevanju prof. Jožeta Plečnika, ki je v času modernizma, torej Bauhasa, CIAM, Le Corbusiera in drugih funkcionalistov, svoje študente uril v klasičnih prvinah arhitekture. Le-ti so po končanem študiju odšli po znanje h guruju modernizma v Pariz. Vendar jim je to znanje pomagalo, saj jih je Le Corbusier cenil kot dobre in hitre risarje. Jugoslovanskih arhitektov je bilo, po dostopnih podatkih v Fondation Le Corbusier v Parizu, za francoskimi in švicarskimi arhitekti največ, med sedemnajstimi jugoslovanskimi arhitekti pa je bilo kar deset Slovencev. Tako smo Slovenci po številu arhitektov v Atelierju v samem svetovnem vrhu. Vplivi arhitekta Le Corbusiera na slovenske arhitekte so bili od arhitekta do arhitekta različni, slovenski arhitekti pa niso predstavljali homogene skupine. Med prvim, ki je vstopil v atelier, Oražmom, in zadnjim, Župančičem, je bilo skoraj petnajst let starostne razlike.

Za vstop slovenskih arhitektov v atelier je imel velike zasluge zagrebški arhitekt Juraj Neidhardt, ki je v atelierju delal tri leta in je njega ter njegova priporočila Le Corbusier zelo cenil. Leta 1939 je v atelirju delalo kar pet Plečnikovih študentov, zato ga je Le Corbusier označil kot »L’epoque slovène«. Posebno močni so bili vplivi konec tridesetih, štiridesetih let in v petdesetih letih 20. stoletja tako v arhitekturi, posebno pa v urbanizmu.

Po desetem kongresu CIAM v Dubrovniku leta 1956 se je vpliv Le Corbusiera na slovensko arhitekturo zmanjšal. Slovenski arhitekti so se začeli vse bolj navduševati nad skandinavsko in anglo-saksonsko arhitekturo ter nad kritičnim regionalizmom.

Če so arhitekti širom po svetu brez zadržkov kopirali in prenašali Le Corbusierove ideje v svoja okolja, pa so slovenski arhitekti na koncu zelo kmalu postali kritični do njegovih idej in so, če že, te ideje prenašali ali bolje povzemali na bolj sofisticiran način – kar se denimo kaže v konstrukcijski logiki pri stavbah arhitekta Edvarda Ravnikarja.

Več o dogodku.

Fotografija iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv arhitekta Marjana Tepine.
Na fotografiji sta Marjan Tepina in Le Corbusier, 1939