Le dober mesec in pol pred stoletnico rojstva je dne 7. maja 2016 v Ljubljani umrl arhitekt Ignac Gregorač – Vid. Gotovo je bil edini še živeči Vurnikov študent iz obdobja med obema vojnama, nemara tudi zadnji. Pokopan je bil na Žalah z vojaškimi častmi zaradi zaslug, povezanih z ilegalnim delom v narodnoosvobodilnem boju, kjer je bil tehnični sodelavec, organizator in politični delavec v Centralni tehniki (CT) ter še kaj. Po osvoboditvi je opravljal odgovorne naloge v zveznih ministrstvih in službah v Beogradu. Ob svoji strokovnosti je bil pregovorno predan, torej natančen, analitičen in razumski ter do zadnjega trenutka skromen in privržen ideji humanistične ter pravične družbe.  

Z arhitektom Gregoračem sem se nekajkrat srečal, nazadnje pred leti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, prav z namenom, da bi mi kaj več povedal o prof. Ivanu Vurniku in njegovi arhitekturni šoli, o ilegalnem tiskarskem delu med NOB ter seveda njegovem delu in izpopolnjevanju v Parizu v začetku petdesetih let. Navkljub veliki starostni razliki med nama je bil strokovno zanimiv, duhovit in prijeten sogovornik.

Gregorač je zelo cenil prof. Vurnika, pri katerem je diplomiral 13. decembra 1940 s temo Deželna bolnišnica v Radovljici. »Vurnikov opus in pomen sta v primerjavi s Plečnikovim zapostavljena«, je bil mnenja in dodal, da so po drugi svetovni vojni na Oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete vsa mesta prevzeli Plečnikovi diplomanti, kar kaže na odnos do ustanovitelja Oddelka za arhitekturo. »Prof. Vurnik se je namreč upiral nastavitvi nekaterih od njih, zato ga novi oblastniki niso marali. Vurnika in Plečnika, ki sta si bila sicer po arhitekturnem izrazu različna, bi morali razčlenjevati bolj primerjalno in enakovredno, saj sta oba delovala na isti šoli in v istem času ter se ukvarjala z istim mestom in arhitekturnimi temami«, je poudaril v zadnjem razgovoru.

Za razliko od Plečnikove in Vurnikove tekmovalnosti pred drugo svetovno vojno pa je bilo sodelovanje med Vurnikovimi in Plečnikovimi študenti med vojno zgleden primer povezanosti in enotnosti, čeprav (zanimivo!) tega zaradi konspirativnosti sprva niso vedeli. Od arhitektov sta se ob Ignacu Gregoraču z oblikovanjem štampiljk ukvarjala še Plečnikova diplomanta Vlasto Kopač in Marko Župančič, z oblikovanjem propagandnega gradiva pa Plečnikovi arhitekti Marjan Tepina, Edvard Ravnikar in Mira Ružič ter Vurnikov študent Branko Simčič. Gregorač je leta 1997 napisal knjigo z naslovom Štampiljke osvobodilne fronte slovenskega naroda 1941-1945, ki jo je izdal Partizanski knjižni klub. V knjigi je podrobno predstavil celosten pogled na štampiljke OF, izdelovanje štampiljk OF, izdelovalce ter pregled in opis zbirk risb in odtisov overilnih štampiljk OF. Ponarejanje dokumentov, njihovo izdelovanje in tiskanje denarja je bilo za ilegalno in partizansko gibanje nadvse pomembno in Gregorač je imel pri tem pomembno vlogo. Bil je odličen risar; to niso bili samo Plečnikovi študenti, ampak tudi Vurnikovi. Oboji so z risarskimi spretnostmi krojili zgodovino! 

Po odhodu v partizane je bil Gregorač najprej tehnični sodelavec, organizator in politični delavec v CT, potem je deloval v partizanski tiskarni Triglav na Goteniškem Snežniku, nato je bil premeščen k vodstvu CT v Staro Žago za pomočnika vodje Grafičnega oddelka, potem za odgovornega vodjo Grafičnega ateljeja ter na koncu za vodjo Centralnega kolportažnega oddelka. Sredi oktobra 1944 je bil poslan v Beograd, kjer je dočakal konec vojne in po njej tam opravljal številne dolžnosti v zveznih organih. 

O svojem arhitekturnem delu ni želel veliko govoriti. Po diplomi, ko bi moral na projektantsko prakso, se je začela druga svetovna vojna in druge dolžnosti. Značilnost Gregoračevega opusa je, da so vse njegove stavbe locirane izven Slovenije, pri graditvi pa je imel različne vloge. Na spletni strani Wikipedija so našteta vsa njegova dela in funkcije, ki jih tu povzemam. Krajši čas je bil upravnik Državnega filmskega podjetja, za tem je bil projektant v Zveznem projektnem zavodu (ZPZ), kjer je sodeloval pri obnovi nekdanjega dvorca kralja Aleksandra na Dedinju, v ZPZ je izdelal projekt za stavbo za agrikulturni laboratorij v Zemunu. Februarja 1947 je bil v okviru tehnične in gospodarske pomoči poslan kot projektant v projektno podjetje pri gradbenem ministrstvu LR Albanije v Tirano, kjer sta delala še arhitekta Marjan Mušič in Drago Umek. Po resoluciji Informbiroja, ko je tudi LR Albanija pretrgala sodelovanje s FLRJ, se je vrnil na Zvezno gradbeno ministrstvo v Beogradu in nato na Upravo državne varnosti ter v sekretariat za notranje zadeve, kjer je bil projektant. V letih 1952–53 se je izpopolnjeval v Parizu za projektiranje bolnišnic. Po vrnitvi je projektiral Šolski center civilne zaščite v Batajnici pri Beogradu. V Sekretariatu za zunanje zadeve je v letih 1960–61 sodeloval pri korekciji ameriškega projekta in bil nadzorni inženir pri gradnji novega veleposlaništva SFRJ v Washingtonu vse do konca gradnje. Stavbo si lahko bežno ogledajo gledalci v zadnjem filmu režiserja Žige Virca z naslovom Houston, imamo problem! Po vrnitvi v Beograd je izdelal idejni program in natečajni elaborat za kompleks zgradb za jugoslovansko veleposlaništvo v Moskvi.

Gregorač se je udejstvoval tudi kot publicist, napisal je več člankov za revijo Borec in dve knjigi. Knjigo o štampiljkah smo že omenili, skupaj z akademsko slikarko Alenko Gerlovič pa je dvajset let prej napisal in oblikoval knjigo Likovna vzgoja otrok (1967). Sodeloval je tudi pri Enciklopediji Slovenije. Gregorač je bil nosilec partizanske spomenice 1941, za zasluge v NOB ter za bogato in raznovrstno delo je prejel več odlikovanj. 

Ob slovesu zadnjega Vurnikovega študenta se sprašujem, ali bodo prihajajoče generacije znale ceniti doprinos arhitektov, kot je bil Ignac Gregorač, ter se vživeti v njihov čas in svet?

dr. Bogo Zupančič, kustos za arhitekturo v MAO