V 19. stoletju grajske stavbe tako kakor cerkve zaradi spremenjenih političnih in družbenih sprememb niso bile več vodilna arhitekturna naloga. Terezijanske in jožefinske reforme, Francozi in končno revolucionarno leta 1848 so odpravili fevdalne privilegije, grajske stavbe pa so s tem izgubile vlogo središč zemljiških gospostev in simbolov fevdalne moči oziroma oblasti. Zlasti v mestih so grajske stavbe z usihanjem moči plemstva zelo hitro izgubile dominantno vlogo. Večino tistih na visokih, nekdaj strateško pomembnih vzpetinah, so zaradi slabe dostopnosti opustili. Celjski Stari grad, grad na Soviču nad Postojno in grad nad Krškim so se spremenili v razvaline, grad na Piramidi nad Mariborom pa so celo do tal podrli. Drugim, bolj dostopnim in bolje ohranjenim so spremenili namembnost, seveda v skladu z novimi časi; postali so vojašnice (kot Spodnji celjski grad ali gradova v Gorici in Trstu), zapori (Ljubljanski grad), sedeži uprave in sodstva (dvorci v Radovljici, Kranju, Kočevju in Tolminu in grad v Metliki), šolska poslopja (Škofja Loka, Slovenj Gradec), hoteli (Črnomelj) ali stanovanja in skladišča (Maribor). Le v redkih mestnih gradovih je konec 19. stoletja še bivalo plemstvo, kakor na primer Herbersteini na Ptuju, Attemsi v Slovenski Bistrici in Brežicah ali Wurmbrandti v Ormožu.
Na sliki: Sredi 19. stoletja historistično prezidani grad Volšperk (Wolfsberg) na Koroškem

Več o knjigi Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem>>