Lanskoletni Piranski dnevi arhitekture so se spraševali o brezčasnosti Vitruvijanskih paradigm – utilitas, firmitas, venustas. Etika arhitekture, ki sloni na teh temeljih in obravnava arhitekturo kot umetnostni in trajnostni princip, je samoumevno nadaljevanje. Zadnji dve desetletji se je arhitektura, podobno kot ostali segmenti umetnosti, ukvarjala predvsem z estetiko in sama s seboj. Polarizirala je svoj umetniški in inženirski princip ter zato postajala vse bolj bahava, samozadostna, neuporabna. Šele globalna kriza je ponovno prebudila njeno socialno občutljivost, angažiranost in ekološko odgovornost. Kakšno družbeno vlogo in pomen ima arhitektura? Kateri so njeni potenciali, da postane vitalno družbeno in komunikacijsko orodje? Kakšno odgovornost nosi pri tem arhitekt? O tem bodo razpravljali 31. Piranski dnevi arhitekture, ki bodo potekali 23. novembra v Gledališču Tartini v Piranu. več »