V vsakdanjem življenju pogosto ne opazimo, kako pomembne so skupnost, naša vpetost vanjo in povezanost z drugimi ljudmi ter kako močno določajo naš vsakdan. Hitro in korenito pa se zavemo njihovega pomanjkanja, ko je interakcija zaradi osebnih ali družbenih okoliščin pretrgana. Notranji javni prostori skupnosti se izkažejo za izjemno pomembne povezovalne elemente ravno v času gospodarskih, zdravstvenih ali naravnih kriz, zato je njihov obstoj ključnega pomena za najširšo skupnost.

 

Razstava slovenskega paviljona na 17. mednarodni razstavi arhitekture La Biennale di Venezia se osredotoča na zadružni dom – večnamensko javno stavbo, praviloma postavljeno na podeželskih območjih. V vaseh, manjših mestih in na primestnih območjih se v njej izvajajo različne upravne, gospodarske, društvene in kulturne dejavnosti. Zadružni dom ima specifično arhitekturno tipologijo, katere značilnost je ustvarjanje notranjega javnega prostora, ki je pogosto osrednji prostor krajanov, spodbuja družbene interakcije in pomeni pomembno stičišče različnih vidikov delovanja lokalne skupnosti. Zadružni domovi so ostanek velikega jugoslovanskega projekta graditve zadružnih domov v času povojne rekonstrukcije in splošne družbene modernizacije. Na območju Slovenije je bila načrtovana mreža 523 zadružnih domov, od teh je bilo, kot je pokazala raziskava, v kratkem obdobju nekaj let zgrajenih več kot 300 stavb.

 

Razstava izpostavlja razsežnost projekta zgraditve zadružnih domov v danih zgodovinskih, prostorskih in organizacijskih okoliščinah, tako na začetku gradnje kot danes. Z uporabo prepoznavnih arhitekturnih elementov vzpostavlja razumevanje značaja in delovanja notranjega javnega prostora, katerega pomen je poudarjen s predstavitvijo samega projekta. Tema zadružnih domov ponuja možnosti za razumevanje, kako lahko vzpostavimo notranje javne prostore kot družbeno infrastrukturo, ki bo krepila svobodno združevanje, sporazumevanje in opolnomočenje. Zakaj so za družbo tako zelo pomembni, pa se zavemo zlasti v trenutkih, ko nam je možnost udejstvovanja in druženja odvzeta.

 

O ustvarjalcih

Blaž Babnik Romaniuk je arhitekt, urbanist in umetnostni zgodovinar, ki je kot zmagovalec natečaja Europan načrtoval novo mestno središče na Dunaju.

Dr. Martina Malešič je večkrat nagrajena raziskovalka, publicistka in kustosinja na področju arhitekturne zgodovine z mnogimi domačimi in mednarodnimi izkušnjami.

Rastko Pečar je arhitekt, ki je na podlagi aktivnega udejstvovanja  v neformalni skupnosti v tovarni Rog izdelal magistrsko nalogo o prenovi Roga in bil zanjo nagrajen s študentsko Prešernovo nagrado.

Dr. Asta Vrečko je publicistka, raziskovalka in kuratorka na področju umetnosti 20. stoletja.

 

Projekt je bil izbran na podlagi odprtega javnega poziva, ki ga je izvedel MAO. Izbrala ga je komisija, ki so jo sestavljali ddr. Petra Čeferin in dr. Aleš Vodopivec s Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, dr. Miloš Kosec, član uredništva revije Outsider, Bika Rebek s Kolumbijske univerze v New Yorku, dr. Peter Šenk s Fakultete za gradbeništvo, promet in arhitekturo Univerze v Mariboru in mag. Boštjan Vuga, predavatelj na šoli za arhitekturo Architectural Association v Londonu. 

 

 

 

 

Komisar: Matevž Čelik Vidmar

 

Kuratorji: Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar, Asta Vrečko

 

Asistent komisarja: Nikola Pongrac

 

Zasnova paviljona: Obrat d.o.o.

 

Oblikovanje razstave: Blaž Babnik Romaniuk, Anja Delbello, Nuša Jurkovič, Samo Kralj, Martina Malešič, Rastko Pečar, Aljaž Vesel, Asta Vrečko

 

Grafično oblikovanje: Anja Delbello, Aljaž Vesel

 

 

Arhitekturne makete: Nuša Jurkovič, Samo Kralj

 

Video: Vid Hajnšek

 

Sodelavka: Urška Cvikl

 

Koordinator postavitve v Benetkah: eiletz | ortigas architects

 

Producent: Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) 

 

S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije