Arhitekt Edvard Ravnikar / vir: arhitekturna zbirka MAO
Arhitekt prof. Jože Plečnik / vir: arhitekturna zbirka MAO
Plečnikov predlog za Moderno galerijo imenovan Atheneum, ki ga je risal mladi arhitekt Edvard Ravnikar, julij 1936  / vir: Plečnikova zbirka, MGML

Razstava

Plečnik, Ravnikar in Moderna galerija

8.2.-16.4.2017

Plečnikovi študenti v zbirkah Muzeja za arhitekturo in oblikovanje

Kapela v gradu Fužine, Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Kustos: dr. Bogo Zupančič, muzejski svetnik, MAO

Arhitekt Edvard Ravnikar, učenec arhitekta prof. Jožeta Plečnika, je s svojimi deli in osebnostjo ključno zaznamoval arhitekturno dogajanje v obdobju druge polovice 20. stoletja pri nas. Sodelovanje pri projektu Moderne galerije (MG) v Ljubljani, kjer so se prepletle ustvarjalne poti učitelja in učenca, je bilo za mladega arhitekta prelomno in pomeni začetek njegove samostojne poti. Mladi Ravnikar si je moral izboriti mesto v profesionalnem okolju, ki je bilo bolj naklonjeno Plečniku in je častilo predvsem njega. Prav pri snovanju MG sta se oba arhitekta tudi osebnostno razšla.

Na razstavi v kapeli fužinskega gradu so predstavljeni originalni načrti, fotografije in Ravnikarjev dnevnik iz arhitekturne zbirke MAO, ki so povezani z graditvijo MG. S projekcijo pa so prikazani manj znani Plečnikovi in Ravnikarjevi načrti, skice in dokumenti o MG iz knjižnice Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, iz Biblioteke SAZU, Arhiva Republike Slovenije, Plečnikove zbirke MGML in literature. Skoraj petnajstletna zgodba o graditvi MG je zapletena, povezana s številnimi dejavniki in osebami ter polna nepričakovanih intrig.

Konec decembra 1935, dobrega pol leta po diplomi, je Ravnikar na povabilo prof. Plečnika začel risati izvršne načrte za Univerzitetno knjižnico v Ljubljani. V tem času ga je umetnostni zgodovinar prof. dr. Izidor Cankar, ki je nadobudnega Ravnikarja poznal že z večernih srečanj na svojem domu, želel pridobiti za projekt MG, seveda pod okriljem mojstra Plečnika. Po Cankarjevi zamisli je Ravnikar v začetku marca 1936 izrisal načrt MG v obliki grškega križa, od katerega pa je Cankar sam odstopil. Skupaj sta sestavila program galerije, v nadaljevanju pa je Ravnikar do konca julija 1936 pod Plečnikovim vodstvom naredil okoli dvajset skic MG, ki žal niso vse ohranjene. Cankar je v imenu dedičev industrialca Dragotina Hribarja upravljal tri milijone dinarjev, ki mu jih je namesto za gradnjo Hribarjeve grobnice uspelo preusmeriti v gradnjo MG v Ljubljani. Hkrati je v Beogradu izposloval, da so parcelo nasproti pravoslavne cerkve v Ljubljani namenili za »Umetnostni dom«. Cankar s Plečnikovimi predlogi, ki jih je vseskozi risal Ravnikar, ni bil zadovoljen: »Na njegovo pomoč ne računam več. Oglato mi je ljubše,« je zapisal Cankarjeve besede Ravnikar v svoj dnevnik 17. avgusta 1936. Zadeve, povezane z graditvijo MG, so se dodatno zapletle zaradi Cankarjevega odhoda v Argentino na položaj jugoslovanskega veleposlanika konec oktobra 1936. Cankar je vodstvo gradbenega odbora, ki je bil po Ravnikarjevih besedah dezorientiran, prepustil umetnostnemu zgodovinarju dr. Francetu Steletu. Ravnikar je sredi leta 1937 poslal Cankarju v Buenos Aires tri od štirih različic projekta, med njimi tudi svojo. Odbor je medtem doma v Cankarjevi odsotnosti vseskozi skušal prenesti projekt iz rok mladega arhitekta pod okrilje mojstra Plečnika in banovinske uprave, tako da se je Ravnikar, sklicujoč se na Cankarja, nenehno boril za svoje mesto pri projektu. Ravnikar je v dnevnik 9. decembra 1937 zapisal: »Ko je prišel (Cankar, op. p.) iz Am. (verjetno na dopust v Ljubljano, op. p.), mu je ban pokazal Pl. načrt in ga zagovarjal, on (Cankar, op. p.) pa ga je ovrgel in pokazal, da je ta (Ravnikarjev, op. p.) boljši. Isto s Steletom.« Plečnikov načrt se je Cankarju zdel predrag in mu sploh ni bil všeč. Dne 9. decembra 1937 je Cankar izročil banovini ustanovno listino, Ravnikarjev načrt in tri milijone. Tako mu je banovinska uprava na osnovi odloka 7. februarja 1938 končno zaupala izdelavo načrtov in delno tudi gradbeni nadzor nad MG. To je seveda razjezilo Plečnika! Sledili so še zapleti, povezani s programskimi spremembami, z razpisi in izvajalci del za MG, pa z vseskozi previsokimi predračuni, podkletitvijo celotne stavbe ter namero, da bi pred MG postavili spomenik kralja Aleksandra. Podjetnik Karel Kavka je v začetku novembra 1939 začel izvajati gradbena dela, gradbeno dovoljenje pa je bilo podeljeno 14. decembra 1939. Končanje del na MG se je zaradi druge svetovne vojne zavleklo v začetek petdesetih let 20. stoletja.

Cankar in Plečnik se pri projektu MG preprosto nista ujela. Eden od vzrokov je bil, da slednji ni bil navdušen nad moderno in še manj nad sodobno umetnostjo. Plečnik je MG želel zasnovati monumentalno, kar bi dosegel tako, da bi bil program razporejen po obodu parcele v pritličju in nadstropju v kombinaciji z notranjimi dvorišči, fasade pa bi bile bogato razčlenjene s klasičnimi prvinami. Vse to bi podražilo gradnjo! Ravnikarjev predlog je bil v zasnovi preprostejši, bolj funkcionalen in predvsem cenejši, od potrditve pa do končanja je doživel več manjših sprememb. V osnovi pa je takšen: vsi razstavni prostori so v nekoliko dvignjenem pritličju, s čimer je doseženo enakovredno obravnavanje posameznih umetniških del, servisni prostori so v kleti, uprava s kabineti in knjižnico pa v nadstropju, v osi objekta, v širini poudarjenega baldahina. V stavbo vstopimo skozi vestibul – neposredno v osrednjo, nekoliko višjo dvorano z vzhodno-zahodno lateralno svetlobo; iz nje se obiskovalec usmeri levo in desno v podolgovate razstavne dvorane s severno-južno bazilikalno osvetlitvijo. Vhod za obiskovalce je s tivolske promenade, vhod za osebje in dovoz umetnin pa je na drugi strani stavbe, po klančini. Zaradi skoraj sočasne graditve Univerzitetne knjižnice in MG je na obeh stavbah v obravnavi posameznih arhitekturnih elementov videti več podobnosti kot različnosti. MG je po besedah Ravnikarja klasično obravnavana tema; temu bi lahko dodali, da gre za obravnavo s prefinjenimi potezami, značilnimi za Plečnikov arhitekturni jezik in sintakso. Modernost se navzven ne kaže agresivno, z modernimi načeli takrat aktualne arhitekture, pač pa je prisotna abstraktno, skoraj nevidno, deloma v zasnovi tlorisov, deloma v proporcijskem ključu na glavnem pročelju. O MG se je Ravnikar tik pred začetkom gradnje pogovarjal z Le Corbusierom v Parizu, kjer je spomladi 1939 delal v njegovem ateljeju. Ko se je vrnil iz Pariza, je bil pred nami prepričan modernist.

Lokacija

MAO
Pot na Fužine 2

Program

Plečnikovo leto

Predavanje
28. 2. ob 18.00: dr. Bogo Zupančič

Informacije

infobio(at)mao.si
01/ 54842 74

Organizacija

MAO