Razstava

Mesto plava

OTVORITEV
hour TOR. 1.9.2020  | 18 h

27.8.-8.10.2020

 

Zadnjih nekaj desetletij imajo švicarska mesta glavno vlogo v razvoju množičnega pojava plavanja v rekah, saj postopoma omogočajo, da reke postanejo naravni javni prostori v grajenem okolju. Reka je tako postala prostor, kjer lahko vsi prebivalci mesta preživljajo prosti čas tako rekoč na pragu svojih domov. Švicarsko kopalno kulturo občudujejo po vsem svetu, saj jo dojemajo kot primer uspešnega oživljanja vodnih poti za ljudi in boljšo kakovost življenja v mestih. 

 

Razstava Mesto plava je nastala v produkciji Švicarskega arhitekturnega muzeja S AM, kjer je bila 2019 tudi prvič na ogled. Razstava opozarja na poseben sodoben pojav v urbanem prostoru: plavanje v reki kot množično gibanje. Mednarodni del razstave je bil realiziran v sodelovanju s platformo Future Architecture, združenjem evropskih arhitekturnih institucij, ki promovirajo inovativne pozicije v arhitekturi in razvoju mest.

 

Odprtje razstave: Torek, 1. september 2020, ob 18. uri 

Razstavo bo odprl švicarski veleposlanik v Sloveniji N. E. g Denis Knobel

 

Ob odprtju razstave bo potekala konferenca o kulturi plavanja v mestnih rekah in pomenu tega prosto dostopnega javnega prostora za diskurz o arhitekturi in urbanem razvoju.

 

Reka kot javni prostor

MAO želi z gostujočo razstavo Mesto plava poudariti pomen javnega prostora. Razstava izkušnjo plavanja v reki naredi otipljivo, predstavi zgodovinski razvoj in sodobne pojavne oblike rečnega plavanja ter pojasni njegovo vlogo pri ustvarjanju mest, v katerih je prijetno živeti. Plavanje v reki ljudem omogoča, da dejavno zavzamejo urbani prostor in tako doživijo mesto popolnoma drugače, saj tokrat za spremembo mimo opazovalčevih oči drsi mesto, in ne voda. Rečno plavanje v Švici je danes samoumevno, a dejstvo, da je mestne reke sploh mogoče uporabljati na tak način, je rezultat skrbno premišljenih posegov, tako političnih (npr. prepoved fosfatov v čistilih v celotni Švici, zaradi česar se je pomembno izboljšala kakovost vode) kot fizičnih (npr. izgradnja stopnic za lažja dostop do reke in izhod iz nje). Je švicarski primer plavalne kulture v mestih mogoč tudi pri nas? Kako oddaljeni smo od tega, da reke mest postanejo del našega vsakdanjega življenja, prostor, kjer lahko preživljamo svoj prosti čas?

 

Izkušnja rečnega plavanja v mestu

Kaj konkretno lahko obiskovalec muzeja pričakuje? Filmska instalacija na začetku razstave mu omogoča izkušnjo plavanja v reki, kot jo doživlja plavalec. Za zasnovo in izvedbo dela je poskrbel zürichški režiser Jürg Egli. Delo je bilo posneto z uporabo čolna s kamero, ki so ga razvili posebej za to instalacijo in je omogočal hkratno snemanje nad in pod vodo. Snemanje je potekalo poleti 2018 v štirih švicarskih mestih – Baslu, Bernu, Zürichu in Ženevi.

 

Kopalna kultura na Renu, Aareju, Limmatu in Roni

Drugi del razstave proučuje urbano kopalno kulturo v švicarskih mestih Basel, Bern, Zürich in Ženeva, s poudarkom na njenih lokalnih posebnostih in posebnem zgodovinskem razvoju v posameznem mestu. V Baslu so s posegi od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor, po incidentu razlitja kemikalij v Schweizerhallu, spodbudili ponovno vzpostavljanje plavanje v Renu, pri tem pa so bili tako uspešni, da si danes poletja brez plavanja v reki sploh ni več mogoče zamisliti. V Bernu pravi preporod doživlja večstoletna tradicija plavanja v reki Aare; to je postalo tako priljubljeno, da celo ustvarja nove varnostne in infrastrukturne izzive. Zgodovinska kopališča ob reki Limmat v Zürichu tvorijo jedro lokalne plavalne scene na reki in skrbijo za izjemno ambientalno pestrost. Kopalna kultura na reki Roni v Ženevi je samonikla in neformalna, nagle spremembe, ki jih trenutno doživlja, pa so izraz izzivov in potencialov reke kot spornega prostora.

 

Projekti plavanja v rekah drugje po svetu

Tretji del razstave predstavlja mednarodne projekte, ki poskušajo švicarski model plavanja v rekah prenesti v svoje lokalne kontekste. Ta del razstave je nastal v sodelovanju s platformo Future Architecture, združenjem evropskih arhitekturnih institucij, ki spodbuja inovativnost v arhitekturi in razvoju mest, ki ga vodi MAO, del platforme pa je od 2016 tudi švicarski arhitekturni muzej S AM.

Projekti v Evropi (Flussbad v Berlinu, POOL IS COOL v Bruslju, Thames Baths v Londonu, Ilot Vert v Parizu) in Severni Ameriki (pobuda za reko Charles v Bostonu, +POOL v New Yorku) kažejo, kako različna mesta pristopajo k odpiranju svojih vodnih poti za javnost in jih preobražajo v prostore, namenjene plavanju in rekreaciji. Nekatera z oblikovalskimi posegi oblikujejo alternativne vizije, druga lobirajo za premik v politični paradigmi, ki bo temeljil na raziskavah in neposrednem delovanju v javnem prostoru. Vsem je skupen pristop k urbanističnemu oblikovanju od spodaj navzgor, ki gre korak stran od izključno grajenih rešitev ter namesto teh razvija večplastne prakse na presečišču politike, oblikovanja in znanosti. 

 

Fužinska Copacabana 

Projekt Valentina Tribušona Ovsenika v središče postavlja Ljubljanico kot enega osnovnih gradnikov mesta Ljubljana. Mesto je nastalo ob reki in ne obratno. Razen v primeru središča mesta Ljubljanica za mesto praktično ne obstaja. Breg Ljubljanice, ki bi lahko predstavljal najbolj obljuden del mesta z raznolikim programom, je danes v najboljšem primeru improviziran park. Projekt Fužinska Copacabana predstavlja nabor možnosti, ki jih reka skozi arhitekturne posege lahko nudi prebivalcem mesta. Poleg tega pa razbija mit, da so bregovi reke namenjeni le zelenim površinam. 

 

Spremljevalni program

Ob razstavi po potekal spremljevalni program s številnimi vodstvi in drugimi izobraževalnimi aktivnostmi za vse starostne skupine. Informacije o dogodkih bodo dodane kmalu. 

 

Publikacija Swim City 

Švicarski arhitekturni muzej S AM je razstavo pospremil s publikacijo Swim City (Mesto plava) založbe Christoph Merian Verlag (224 strani, ISBN 978-3-85616-889-6, 39 CHF). V uvodu Država gre plavat – in svet ji sledi trije kustosi razstave: Barbara Buser, Andreas Ruby in Yuma Shinohara proučujejo razloge za trenutni razcvet plavanja v rekah v švicarskih mestih in razmišljajo o pomenu tega prosto dostopnega javnega prostora za diskurz o arhitekturi in urbanem razvoju. Temu sledi oris zgodovine plavanja v Švici, ki ga je pripravila novinarka Stéphanie Sonnette. Philipp Binaghi iz Švicarskega združenja za reševanje iz vode (SLRG) v prispevku Iskanje ravnovesja med zabavo in varnostjo pojasnjuje, kaj je potrebno za plavanje v rekah. Poglavje Rečne zgodbe v besedi in sliki predstavlja plavalno kulturo v štirih švicarskih mestih, v Baslu, Bernu, Zürichu in Ženevi (s fotografijami Lucíe de Mosteyrín). S prispevkom Teče dalje se pozornost preusmeri ven, iz Švice. Tina Saaby, ki je bila do leta 2019 glavna mestna arhitektka v Köbenhavnu, v intervjuju pojasni razvoj mestnega pristanišča kot območja za rekreacijo. Temu sledi oris šestih mednarodnih projektov plavanja v rekah, ki se z odpiranjem vodnih poti kot prostorov za plavanje in rekreacijo zgledujejo po švicarskem modelu: Flussbad (Berlin), POOL IS COOL (Bruselj), Thames Baths (London), Ilot Vert (Pariz), pobuda Charles River (Boston) in +POOL (New York).

 

Kustosi

Barbara Buser (r. 1954, Basel) je arhitektka in strokovnjakinja za energetiko. Leta 1992 je postala prva voznica trajekta v Baslu in od takrat redno upravlja münsterski trajekt čez Ren. Leta 1995 je ustanovila tržnico za gradbene elemente Bauteilbörse Basel in krovno organizacijo Bauteilnetz Schweiz. Od leta 1998 skupaj z Ericom Honeggerjem vodi gradbeno podjetje Baubüro mitte, ki danes deluje pod imenom Baubüro in situ. Je soustanoviteljica in solastnica Denkstatt sàrl, možganskega trusta, specializiranega za razvoj projektov.

 

Andreas Ruby (r. 1966, Dresden) je arhitekturni publicist, kustos, založnik, od maja 2016 pa tudi direktor Švicarskega arhitekturnega muzeja S AM. Po študiju umetnostne zgodovine na univerzi v Kölnu je leta 2008 z Ilko Ruby ustanovil založbo Ruby Press, ki izdaja izključno knjige s področja arhitekture. Kot urednik in založnik je uspešno izvedel več kot 20 knjižnih projektov, nekateri med njimi so bili tudi nagrajeni. Obenem je bil dejaven tudi kot predavatelj na področju arhitekturne teorije na univerzi Cornell v Ithaci, v zvezni državi New York, na tehniški univerzi v Gradcu in arhitekturni šoli ENSAPM v Parizu.

 

Yuma Shinohara (r. 1991, San Francisco) je kustos in urednik, ki deluje na področju arhitekture in urbanizma. Trenutno je kot pomočnik kustosa zaposlen v Švicarskem arhitekturnem muzeju S AM, pred tem pa je delal v Storefront for Art and Architecture, Ruby Press, Akademie der Künste Berlin in v Kanadskem centru za arhitekturo. Med drugim je v angleščino prevedel Bruna Tauta in sodeloval z revijami, ko sta ARCH+ in a+u. Diplomiral je na univerzi Kolumbija v New Yorku, smer primerjalna književnost in sociologija.

 

Film

Jürg Egli (r. 1956, Zürich) je filmski režiser in umetnik. Na Svetovni razstavi v Šanghaju je leta 2010 s 360-stopinjsko video instalacijo predstavil švicarske reke kot urbane habitate. Njegov najnovejši film Between Calculus and Random (Med preračunljivostjo in naključjem), ki je nastal v sodelovanju z umetnikom Beatom Zodererjem in glasbenikom Nikom Bärtschom, je bil premierno prikazan leta 2018 na mednarodnem festivalu umetniškega filma (FIFA) v Montrealu, ta mu je tudi odprl pot v švicarske kinodvorane.

 

Fotografija

Lucía de Mosteyrín (r. 1983, Algeciras) se je študija vizualne komunikacije in proučevanja ikon na univerzi uporabnih znanosti in umetnosti severozahodne Švice (FHNW) lotila po tem, ko je že več let delala kot fotografinja in filmska ustvarjalka. Od leta 2013 živi v Baslu. V številnih švicarskih mestih je samostojno ali v sodelovanju z drugimi umetniki in studii skrbela za razvoj različnih projektov. S svojimi fotografijami je sooblikovala več letnih poročil akademije za umetnost in oblikovanje FHNW, kjer je bila zaposlena med letoma 2015 in 2017.

Razstava v MAO je bila realizirana zahvaljujoč velikodušni podpori Senft AG in Veleposlaništva Švice v Sloveniji.

 

Otvoritev

 1. september ob 17. uri.